Planet Zemlja, koliko časa še?
Vsako leto 22. aprila v več kot 192 državah praznujemo SVETOVNI DAN ZEMLJE. Prvo praznovanje je bilo že davnega leta 1970. Še ne tako daleč nazaj v preteklosti, pred zgolj dvesto leti, je bil človek dokaj nebogljeno bitje. V povprečju je živel le dobrih 40 let in najmanj vsak deseti novorojenček je umrl še kot otrok. Danes smo ljudje globalna sila, ki na tem planetu spreminjamo vse, od kopnega, morja, zraka do biosfere. Kam vse to vodi, opozarja uveljavljena slovenska ekologinja in klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj v svoji knjigi Planet, ki ne raste. Ob svetovnem dnevu Zemlje iz njene knjige na kratko povzemamo opozorila o mejah zmogljivosti našega planeta, ki je še vedno naš edini dom in ki, kot kaže naslov knjige, ne raste in se ne obnavlja.
Po prepričanju mnogih znanstvenikov vemo dovolj o delovanju sistemov Zemlje, da lahko določimo meje zmogljivosti našega planeta. Če te meje prestopimo, tvegamo začetek apokalipse in dokončno uničenje našega preživetja in preživetja prihodnjih generacij. Zaskrbljujoče je, da se mejam sprememb našega okolja iz dneva v dan hitreje približujemo. Ideje o Zemlji, ki ima omejene naravne vire in sposobnosti prilagajanja, niso nove, politike in gospodarstva vseh držav pa kljub temu omejenosti planeta niso doslej nikoli upoštevale. Žal v zadnjih petdesetih letih z vidika resnejše obravnave okolja in trajnostnega razvoja nismo prišli tako rekoč nikamor. Toda čas, ki prihaja, bo zelo drugačen. Čas življenja prek svojih zmožnosti, od naravnih virov, sposojenih od prihodnosti, se končuje.
Lučka Kajfež Bogataj v knjigi Planet, ki ne raste, opozarja na uničenje, ki ga Zemlji permanentno povzroča človek!
Ljudje se s tem spoznanjem težko sprijaznimo. Najtežje breme spoznanja pri tem pade na našo generacijo, še posebej na mlade. Nujno je, da meje spoznamo in jih razumemo, da upoštevamo že znane rešitve, predvsem pa, da najdemo nove pristope in ideje, kako naprej.Krepitev povezave med znanostjo, politiko in družbo ter sodelovanje državljanov sta pomembni sestavini procesa dolgoročnih rešitev. A kljub temu vse izkušnje kažejo, da je prva na potezi politika. Veliko sprememb bo treba izpeljati tudi v politiki držav, regij in mest. Politika bi morala imeti vizijo trajnostnega razvoja in obenem upoštevati znanje, ki je na voljo. Spodbujati bi morala inovacije in izboljšati upravljanje tako na gospodarskem kot na družbenem področju. Potrebni so torej štirje pristopi, in sicer blaženje, prilagajanje, preprečevanje in obnavljanje.
Onesnaževanje okolja je na meji sprejemljivega …
Blaženje vključuje politiko, ki blaži že nastalo škodo v okolju in prispeva k zmanjševanju pritiskov na okolje. S tem bi odpravljali vzroke težav ali vsaj zmanjšali škodljive učinke na zdravje ljudi in ekosisteme. Pri podnebnih spremembah to pomeni na primer popolno opustitev fosilnih goriv, pri kmetijstvu zmanjševanje odvečnega dušika, pri ozonu dosledno prepoved vseh snovi, ki ga razkrajajo, in pri nevarnih kemikalijah prepoved nadaljnje proizvodnje. Dobro zasnovana politika blaženja ima lahko ugodne družbene in gospodarske učinke. Če bi denimo,obdavčevanje z zaposlovanja preusmerili na rabo virov in onesnaževanje, bi lahko ublažili učinke manjšega zaposlovanja v prihodnjih desetletjih, hkrati pa bi spodbudili učinkovitejšo rabo virov.
Prilagajanje pomeni politiko, ki mora reševati posledice že nastale škode, saj so nekatere okoljske spremembe, na primer podnebne, neizogibne. Treba je vnaprej predvideti škodljive posledice in ukrepati, da se prepreči ali kar se da zmanjša škodo, ki jo lahko te spremembe povzročijo. Politika, usmerjena v prilagajanje, je zelo pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo narave; za varnost oskrbe s hrano, vodo in energijo ter za upravljanje zdravstvenih zapletov.
Suša zelo ogroža celotno človeško populacijo.
Tudi hitrost in obseg trenutnega tehnološkega razvoja na področjih od kemikalij, farmacevtskih proizvodov, nano- in biotehnologije do sevanja pogosto presegata zmožnosti družbe, da bi spremljala tveganja in se na njih odzivala, preden se uporaba nekaterih tehnologij splošno uveljavi. S previdnostnimi ukrepi bi lahko rešili številna življenja in preprečili propadanje ekosistemov.
Ne nazadnje pa je nujna tudi politika za obnavljanje. Ta se mora posvečati sanaciji degradiranega okolja in drugih bremen, naloženih družbi. Uporablja se na večini področij varstva okolja, saj izboljša odpornost ekosistemov in tako na različne načine koristi zdravju ter blaginji ljudi.
Plastika ne zgnije v naravi.
Naložba v zeleno infrastrukturo denimo deluje v prid odpornosti ekosistemov in poveča dostopnost zelenih površin. Če bo politika na različnih ravneh, na primer tudi v mestih, ujela ustrezno ravnovesje med temi pristopi, prihodnost ne bo tako negotova. V EU politiki vsaj načelno te pristope podpirajo, drugje po svetu pa žal še ne.
Fotografije so s spleta.
Vir: Delo
Zbral in uredil: Franci Koncilija
