»Decembra se zdi, da svet drugače se vrti. Nori december. Ali veseli december, kot vam je ljubše. Mesec, ko se vse blešči. Dnevi, ko je vsega preveč, samo sonca ne. Prazniki, ko pozabimo na diete, zapovedi, zdravstvene nasvete, prepovedi itd.« Tako je provokativno razmetavala misli Sanja Verovnik na vigilijo adventnega časa v mariborskem Večeru. To njeno vihravo pisanje, prežeto z norostmi sedanjega plehkega časa, mi je dalo misliti …
Ne, ni samo nori december ampak je tudi njegovo nasprotje, ponotranjeni adventni čas in božič. Naš vstop v adventni čas oziroma tistih, ki to želijo in sprejemajo, pa je povsem drugačen, vznemirljiv. Advent je latinska beseda in dobesedno pomeni prihod. V grškem izvirniku sv. pisma pa poznamo še izraz »parousija« (paruzija), kar v mesijanskem veličastvu pomeni navzočnost, Gospodov, to je Kristusov prihod.
Adventni čas je vedno skrivnosten. Navzven nam nepreklicno napoveduje konec koledarskega leta in tako ali drugače od nas zahteva materialno in duhovno bilanco stanja. Našo pristno in humano »ojkonomijo« v tem času vse prepogosto preplavi manično potrošništvo in brezglavo zapravljanje do zadnjega evra. Mnogi so prepričani, da je potrebno živeti samo še danes, saj ne vemo, če bomo jutri še živi. Zato pijmo in jejmo, kajti trebuh je naš bog, ki nas razočara samo takrat, ko je prazen… Navznoter, na ravni duhovne razsežnosti našega bivanja pa je advent lahko vse kaj drugega. To je čas veselega pričakovanja rojstva Jezusa Kristusa. To ni samo čas izdelave adventnega venčka ter lepo okrašenih in razsvetljenih izložb in ulic, ampak predvsem čas veselja, ko se na božični večer, vedno znova in znova, na poseben in skrivnosten način strastno poljubita Nebo in Zemlja. Ta nenavadni religiozno – kozmološki dogodek pa je sestop popolne Ljubezni samo do tistih, ki si to želijo in sprejemajo. Ta veličasten spoj Človeka in Boga je hkrati tudi henoteističen (edinstven) v vsesplošni sekularizaciji, relativizmu in antropocentrizmu, ki presega človeško nečimrnost. Zato naj bo božič praznik veselja, miru, ljubezni in sreče…Oh, kako »pocukrano« se sliši ta stavek za vse tiste, ki so brez službe in se preživljajo samo še z darovi najbližjih…, kako pocukrano se sliši ta stavek za tiste, ki jih je doletela naravna nesreča, ko jim je umrl njihov najdražji, ko so zboleli za hudo ali celo neozdravljivo bolezen, ko jih je zapustila ljubljena oseba, za vse tiste, ki bodo tudi letošnji božič tako zelo osamljeni in depresivni, za tiste, ki nimajo nikogar in jih nihče tudi ne bo obiskal itd…
Vsi ti ljudje živijo tudi v naši neposredni bližini. Ko jih bomo srečavali v teh prazničnih dneh, jim pomagajmo po svojih močeh. Pogovarjajmo se z njimi, podarimo jim nekaj iskrenih nasmehov, ki nič ne stanejo, delajo pa čudeže… Samo to! Bodimo z njimi solidarni in sočutni, tudi če jim ne bomo mogli pomagati. Začutili bodo, da jih imamo radi in to bo morda njihov najlepši božič!
Franci Koncilija
