Slavnostno srečanje članov društva ob 70-letnici delovanja, ki je bilo v atriju Knjižnice Mirana Jarca v petek, 12. oktobra 2018, je bilo v znamenju kulture in glasbe. Vse prisotne je najprej pozdravil predsednik društva Janez Kermc, mešana pevska skupina Mavrica, ki že od leta 2004 uspešno nastopa v okviru Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Novo mesto, pa je zapela več pesmi. V nadaljevanju je nastopila slepa nadarjena igralka Metka Pavšič iz Idrije in v monoigri Vinka Möderndoferja z naslovom Ničesar ne obžalujem, mojstrsko povezovala sedem žensk v eni osebi. V spremni besedi k igri je bilo zapisano, da je Pavšičeva človek, ki preseneča s svojim pogumom, talenti, vztrajnostjo in občutkom za sočloveka. Mnogim je zato vir navdiha. Po končanem slavnostnem dogodku so v preddverju Knjižnice Mirana Jarca odprli priložnostno razstavo umetniških slik dveh slabovidnih slikark, Tinke Šetina in Rezke Arnuš. Častni govornik in pokrovitelj dogodka je bil župan Mestne občine Novo mesto mag. Gregor Macedoni.
Igralka Metka Pavšič in predsednik Janez Kermc
PREDSTAVITEV DRUŠTVA
Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih iz Novega mesta deluje od leta 1948, ko je bilo ustanovljeno poverjeništvo za to področje z nalogo odkrivanja slepih na terenu in njihovo vključevanje v organizacijo, medtem ko so otroke vključevali v šolanje oziroma v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Pomen društva je z leti naraščal tudi na drugih področjih, kot so: izobraževanje, zaposlovanje, kulturno-prosvetna dejavnost, šport in rekreacija ter urejanje stanovanjskih in socialno zdravstvenih problemov.
Društvo izvaja posebne socialne programe za slepe in slabovidne uporabnike, ki so prilagojeni ugotovljenim interesom in specifičnim potrebam slepih in slabovidnih ter pomenijo dopolnitev programov in storitev, ki so zagotovljene v okviru javnih služb. Organizirajo in izvajajo prvo socialno in osebno pomoč, pomoč družinam na domu, osebno asistenco, prek zveze društev ali samostojno zagotavljajo članom tehnične pripomočke, knjige, časopise in druge publikacije v Braillovi pisavi, zvočnem zapisu, povečanem tisku, računalniškem zapisu ali v drugih tehnikah, ki so prilagojene slepim in slabovidnim.
Sredstva za delovanje, izvajanje posebnih socialnih programov in naložb pridobijo z različnimi razpisi. Najpomembnejša podpornica za ta namen je Fundacija invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO), nekaj sredstev pa pridobijo tudi z razpisi občin Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Danes Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto združuje 200 članov iz 19 občin Dolenjske, Bele krajine in Posavja.
USTVARJALNA MOČ SLIKARKE REZKE ARNUŠ
Rezka Arnuš je imela željo po likovnem ustvarjanju že od mladih let, vendar pred upokojitvijo ni bilo časa za slikanje. Tako se je začela učiti slikanja že z okrnjenim vidom. Vid se ji slabša in danes ve, da je bil takrat zadnji čas, da je začela z ustvarjanjem. Tako slika že dvajset let, in sicer v različnih tehnikah in različne motive. Danes slika zgolj na večje površine, namesto svinčnika in krede uporablja oglje, flomastre, akrilne barve, motive pa poenostavlja in izpušča podrobnosti. Barve ima označene, ločeno tople od hladnih, vse mora biti na svojem mestu. Ko dobi idejo, navdih, mora čim prej z ogljem narisati skico na večji papir, tako da lahko pozneje slika na platno. Slika po spominu, pomembno pa je, da zna dobro opazovati in si zapomniti. Najrajši slika figure z neizdelanimi obrazi, vendar s položaji in barvo želi izraziti neko čustvo. Eno sliko slika dalj časa, jo opazuje, dela, dokler ni z njo zadovoljna. Rada se udeležuje tudi slikarskih kolonij, extempor (seveda skupaj z videčimi), kjer je prejela že več nagrad in priznanj, doma in v tujini. Slikanje je njeno življenje, hvaležna je vsem, ki ji na tej poti pomagajo.
USTVARJALNA MOČ SLIKARKE TINKE ŠETINA
Tinko Šetina je za slikanje navdušil oče, ljubiteljski slikar. Ko ga je opazovala pri slikanju, jo je zaznamoval vonj oljnatih barv, v njej pa je rastla želja po slikanju. Začela je z akvareli, vendar je zaradi zahtevne tehnike prešla na akril. Ko je še videla, si je želela, da bi lahko slikala reliefno, kar pomeni v živih in toplih barvah nanašati debelejše plasti barv, naravnost iz tube na loparček. Takrat je najraje risala cvetlične motive. Ko ji je začel vid pešati, je delala skice, narisala motiv z ogljem in potem z živimi barvami dokončala sliko. Ko Tinka Šetina slika, si prostor pripravi tako, da je sončna svetloba ne moti, barve pa si zaradi lažje orientacije razporedi po barvni skali. Kljub okrnjenemu vidu vztraja in je do danes sodelovala na 54 skupinskih razstavah ter se udeležila dveh slikarskih kolonij, imela pa je tudi že tri samostojne razstave.
(Vir: Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Novo mesto, fotografije društvo in Franci Koncilija)
Pripravil: Franci Koncilija