Bistveno sporočilo božiča ali praznika Gospodovega rojstva je epifanija skrivnosti božjega učlovečenja, enkratnega poljuba nebes in zemlje. Rojstvo Jezusa Nazarečana v Betlehemu pomeni vstop božje Besede (Dabar) v zgodovino sveta zaradi ljubezni do človeka. V Janezovem evangeliju namreč beremo: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanjveruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). Vsebina božičnega praznovanja je torej edinstven začetek pobožanstvenja človeka in sveta, ki bo dovršen ob drugem Kristusovem prihodu ob koncu časa. Sin božji je postal človek, da bi človek postal božji posinovljenec, božji otrok – poveličana materija.
BREZ VERE NI ODREŠENJA
Da vse to lahko razumemo, je nujna preobrazba našega mišljenja, volje in delovanja, bistveno pa je naše ponotranjenje, pogum za odločitev in sestop s piedestala človeške vsemogočnosti. To pa pomeni, da o Jezusu ne razmišljamo z vidika posvetnosti, ampak ga sprejemamo za merilo in vzor našega načina življenja. To spreobrnitev je žal mnogim ljudem težko uvideti, še težje izvesti. O zgodovinskih in verodostojnih dokazih o resničnem Jezusovem rojstvu, da se je rodil v določenem času in prostoru, danes nihče več ne dvomi. Tisti čas so močno zaznamovale naslednje zgodovinske osebnosti: rimski cesar Avgust, prokurator v Judeji Poncij Pilat, vladar Judeje Herod Veliki ter zgodovinarji Tacit, Plinij mlajši, judovski zgodovinar Jožef Flavij in drugi. Za mnoge je problem vera, brez katere ni mogoče sprejeti božjega odrešitvenega načrta in središčne vloge človeka v njem.
JAKOBOV PROTOEVANGELIJ O JEZUSOVEM ROJSTVU (11,1–3)
…Tedaj stopi pred njo Gospodov angel in reče: »Ne boj se, Marija, kajti pri Gospodu si našla milost, ki presega vse stvari. Po njegovi besedi boš spočela otroka.« Ko je to slišala, je začela razmišljati in si govorila: »Z Gospodom, živim Bogom, naj spočnem otroka in ga nato rodim kot vsaka ženska?« Gospodov angel ji pravi: »Ne tako, Marija! Gospodova moč te bo obdala, zato bo tvoj otrok svet in se bo imenoval Sin Najvišjega. Daj mu ime Jezus, kajti on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« In Marija je rekla: »Jaz sem pred njim Gospodova dekla, zgodi naj se mi, kakor si rekel…«Marija se je bridko zjokala in rekla: »Nedolžna sem, kajti nisem živela z nobenim moškim!«
KRŠČANSKA FANTASTIKA
Zato sta vedenje in resnica o Jezusu, učlovečenem božjem Sinu, torej o Bogu in človeku hkrati, v današnji kulturi relativizma in navidezne resničnosti – porazna. Današnji apologeti zanikanja zgodovinskega obstoja Jezusa Kristusa, za katerega trdijo, da je samo mit, med seboj kar tekmujejo v prikazovanju manihejskega boja med dobrim in zlom, med resnico in lažjo, med znanostjo in praznoverjem, med mitom, legendo in resnico. Zato Jezusa prikazujejo kot povsem navadnega človeka, ki je imel veliko bratov, ki je bil prevarant, čudodelnik in hujskač proti rimski okupaciji Judeje, ki ni spoštoval Tore itd. Bojda je bil poročen s spreobrnjeno grešnico Marijo Magdaleno, bil obsojen na smrt s križanjem, kjer je zapuščen od vseh in tudi od Boga žalostno in v mukah umrl. Zanje je to edina resnica, Kristusovo vstajenje od mrtvih in vnebohod pa so samo pravljice, s katerim Cerkev »farba« naivne vernike.
TI SI KRISTUS, SIN ŽIVEGA BOGA (Mt 16,16)
Takšen Jezus, kot ga opisujejo sodobniki, ni moj Jezus! V nekaj tisoč let dolgi človeški zgodovini in v nobeni znani religiji se ni nikoli noben bog učlovečil zaradi ljubezni do ljudi, zanje trpel, umrl na križu in tretji dan z lastno močjo s telesom vred vstal od mrtvih in odšel v nebesa. To je zmogel samo Jezus Kristus–Sin živega Boga (Mt 16,16), druga božja oseba, od Očeta rojen od vekomaj, Bog in Človek! Vsi ljudje dobre volje verjamemo besedam Svetega pisma, kjer je evangelist Janez zapisal: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je v začetku bila pri Bogu« (Jn 1,1–2).
(Vir: Evangeljska harmonija, Svobodni Nazarečan, Zgodba o Kristusu; fotografije s spleta)
Zbral in uredil: Franci Koncilija
