Spomini na nadškofa dr. Šuštarja

Ob desetletnici smrti dolenjskega rojaka dr. Alojzija Šuštarja (1920–2007)

Franci Koncilija

Slovenski duhovnik, ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 na Grmadi nad Trebnjem. Leta 1940 je z odliko maturiral na škofijski gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. Po prvem letu študija na teološki fakulteti ga je škof Gregorij Rožman poslal na študij v Rim. Tam je na prestižni in ugledni papeški univerzi Gregoriani pridobil licenciat iz filozofije in doktorat iz teologije. Kmalu je zbolel za tuberkulozo in odšel na zdravljenje v Švico, kjer je pastoralno deloval. Naložili so mu več služb, predaval pa je v Švici, Italiji, Franciji, Avstriji in Nemčiji. Njegovo najodgovornejše delo v tujini je bilo od leta 1971 do 1976, ko je bil stalni tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) s sedežem v St. Gallnu.

Leta 1977 se je vrnil v Slovenijo, kjer je skoraj tri leta čakal, da ga 23. 2. 1980 papež Janez Pavel II. imenoval za ljubljanskega nadškofa in metropolita, saj je bil Vatikan pri imenovanju novih škofov, ki so prihajali iz Švice, vedno zelo previden in zadržan. Za škofovsko geslo si je Šuštar izbral svetopisemski citat »Božjo voljo spolnjevati« (Dei voluntatem facere). Svojo škofovsko službo je opravljal polnih sedemnajst let. 20. 6. 1983 je dal pobudo, da se v okviru Jugoslovanske škofovske konference ustanovi Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, kar je po svoje že nakazovalo kasnejše dogodke o samostojnosti Slovenije. Leta 1998 je Šuštar postal tudi častni meščan mesta Ljubljane.

Umrl je 29. junija 2007 v Ljubljani, star 83 let.

Šuštarjeva vloga pri osamosvojitvi Slovenije

Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar je veliko pripomogel k mednarodnemu priznanju samostojne slovenske države. Zaradi teh zaslug ni bil samo cenjen najvišji duhovni predstavnik katoliške cerkve, ampak se je z osamosvojitvenimi pobudami izkazal tudi kot državnik. Z odličnimi poznanstvi in zvezami s pomembnimi ljudmi na evropski ravni je dosegel, da je bil Vatikan med prvimi, ki so priznali samostojno in demokratično Slovenijo. Šuštar je to zmogel samo po zaslugi oblikovanja svoje osebnosti v demokratičnem, pluralnem in večnacionalnem okolju in versko raznoliki družbi v Švici. Njegova odlika na mednarodnem področju je bila, da je znal premagovati razdalje med političnimi nasprotniki na osnovi spoštovanja vseh ljudi, ne glede na raso, spol in politično prepričanje … Njegova globoka vera, pokončna drža in upanje v boljše čase so ga delali duhovnega velikana, zato ni čudno, da je dr. Alojzij Šuštar ob 10. obletnici osamosvojitve prejel od takratnega predsednika Milana Kučana najvišje državno odlikovanje za pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije – zlati častni znak svobode Republike Slovenije.

Kako sem osebno doživljal nadškofa Alojzija Šuštarja

Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar je bil vedno prijazen in dostojanstven človek, pravi svetovljan, z uglajenim nastopom, preudaren in umirjen. Nikoli ni leporečil, kar je povedal, pa je bilo izredno premišljeno in predvsem dovršeno. Ko se je leta 1977 na pobudo takratnega ljubljanskega pomožnega škofa Stanislava Leniča vrnil v Slovenijo, je bilo iz njegovih predavanj čutiti, da ima izredno veliko znanja, da odlično pozna pokoncilsko problematiko na številnih najrazličnejših teoloških, dogmatičnih in moralnih področjih in da je bil že takrat navajen evropskih pluralističnih manir. Nadškof Šuštar je bil izrazito povezovalna osebnost, priljubljen med duhovniki ter zelo spoštovan tudi pri vseh takratnih socialističnih oblastnikih. Z neverjetno notranjo gotovostjo je neomajno verjel v moč pristnega in obojestranskega dialoga in v plemenito razsežnost edinosti v različnosti. Bil je tudi pravi poliglot, saj je tekoče govoril najmanj sedem jezikov. V duhovnem smislu je bil metropolit Šuštar izredno pobožen in globoka moralna avtoriteta. Veliko in vztrajno je molil, bil pa je zelo strog do samega sebe in blag do soljudi. Njegov način življenja je bil asketski. Bil je skromen pri jedi in pri pijači, na skrivaj pa je kljub vsemu rad pokadil kakšno pipo tobaka … Nobenega dvoma ni, da današnja slovenska cerkev za svojo notranjo katarzo še kako potrebuje takšnega nadškofa.

(Viri : osebna doživetja, Ognjišče, knjiga O vlogi nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije, Wikipedija )

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja