Sredi aprila 2023 je pisatelj Tone Partljič pri dvainosemdesetih letih v povsem polni veliki dvorani Lutkovnega gledališča v Mariboru, predstavil svoj nov roman Veter z vzhoda, v katerem je popisal vrenja in slutnje v Mariboru v začetku tridesetih let preteklega stoletja. Tone Partljič je samo v zadnjem desetletju pri njegovi založbi izdal pet knjig. Na vprašanje, zakaj v tem času toliko tako obsežnih proznih del, je avtor odgovoril praktično: »Pišem, ker se mi zdi, da moram še to iztisniti iz sebe, ker ima zdaj za to več časa«, je dejal priljubljeni slovenski pisatelj.
Polna dvorana Lutkovnega gledališča v Mariboru
Moderatorka večera Darka Tancer Kajnih je avtorja spomnila, da je v enem od intervjujev ob prejetju Prešernove nagrade za življenjsko delo leta 2016 dejal, da je doma iz Slovenskih goric in da so zato tam »doma« tudi njegova najboljša dela. To so njegova komedija Moj ata, socialistični kulak, tam je zdaj doma tudi njegov roman Pesnica in od tam so mladinske črtice, ampak v zadnjem desetletju je postal dom ustvarjanja njegove literature tudi Maribor, kjer je napisal : Pasjo ulico, Sebastjan in most, Ljudje iz Maribora in nazadnje sedaj še Veter z vzhoda. Medtem ko druga dela zajemajo daljša časovna obdobja, se Veter z vzhoda »zgodi« v letu in pol, v drugi polovici leta 1933 in v letu 1934. Kaj je v takratnem Mariboru navdihnilo avtorja, da je napisal ta zadnji roman?
Odlomke iz Partljičevega Vetra z vzhoda sta brala igralca, avtorjeva kolega, Peter Ternovšek in Rado Pavalec, pogovor je vodila Darka Tancer Kajnih.
Na predstavitvi je povedal, da žal tudi vzporednice med takratnim časom in sedanjostjo: v zraku je negotovost, so konflikti, delitve, je sovražni govor, v daljavi pa tudi svetovna vojna. Tudi takrat se je že slišalo nacistično in fašistično grmenje, bil je čas atentatov (na avstrijskega kanclerja Dollfussa in kralja Aleksandra) in političnih vrenj.
Tudi naslov je mogoče razumeti kot slutnjo slabega – medtem ko v Mariboru velja svež zahodni veter za zdravilnega, topel vzhodni veter pa ne prinaša ničesar dobrega. A v Mariboru je bilo tudi veliko mladih, zanimivih ljudi, ki so želeli seči po zvezdah. Dva med njimi, literarno modificirana Jože Babič in Maks Furijan, sta hotela na gledališko nebo. V Vetru z vzhoda pa je še veliko drugih stalnih ali začasnih
Mariborčanov. Večina se jih v fiktivni freski znajde celo s pravimi imeni, avtor pa je preverjanje zgodovinske verjetnosti zaupal dr. Jerneji Ferlež, saj so mu njene študije o takratnem Mariboru tudi pomagale pri pisanju. Upa, da so resnični in izmišljeni junaki prepričljivi, da lahko bralci čutijo z njimi in da bo literarna resnica, ki je trajnejša in bolj univerzalna od posameznih dejstev, tudi tokrat ostala. »Ko grem čez reko, čutim vso Dravo, ki je kdaj stekla pod tem mostom. Vse mi gre po glavi …« je na koncu pogovora dejal Tone Partljič, občutku za mesto pa dodal še občutek za ljudi. »Tona, ko pišeš, se mora videti, da imaš občutek za ljudsko žalost!«
Fotografije so s spleta.
Vir: večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija
