UVOD
V letu 2022 bi najprej 6. januarja pokojni Pavle Zidar, eden najplodovitejših, najbolj množično branih pisateljev in eden prvih svobodnih umetnikov pri nas, praznoval devetdeseto obletnico rojstva, trideseto obletnico smrti pa 12. avgusta. Pavle Zidar je bil pionir tistega, kar danes imenujemo gmotna stiska samostojnega kulturnega delavca.
Pesnik in pisatelj Pavle Zidar
Bil je eden najplodovitejših povojnih slovenskih prozaistov. Njegov opus je med najobsežnejšimi v slovenski literaturi vseh časov. Rodil se je kot Zdravko Slamnik 6. januarja 1932 na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah. Najprej je po končanem učiteljišču v Ljubljani učiteljeval v več krajih na Dolenjskem, potem v Piranu, kasneje pa se je kot eden prvih po vojni, že leta 1965, odločil za poklic svobodnega pisatelja. Učiteljevanje je bil primoran zapustiti, ker je prihajal v spore z oblastjo, ki ga je kasneje izključila tudi iz partije.
Njegova prva knjiga, Kaplje ognjene, ki je izšla leta 1960 je bila pesniška, po njej pa se je posvetil izključno prozi. Kasneje se je umaknil v kartuzijo Pleterje, kjer je leta 1965 napisal tematsko pogumni roman Sveti Pavel, o dveh dolenjskih bratih – enem partizanu, drugem belogardistu in roman Oče naš. Šele proti koncu življenja se je delno spet vrnil k poeziji.
ZIDARJEV USTVARJALNI OPUS
Po plodovitosti se njegov ustvarjalni opus lahko primerja le še z Ivanom Cankarjem. Zidar je neutrudno ustvarjal, napisal je 71 knjig, od tega 35 romanov in 18 novelističnih zbirk, pet povesti oziroma pripovedi, 16 otroških in mladinskih del in dve pesniški zbirki. Največ se je loteval socialnih, psiholoških, religioznih in erotičnih vprašanj človekovega življenja – vedno v prepoznavnem slovenskem okolju in z avtobiografsko obarvanimi liki. Leta 1987 je prejel Prešernovo nagrado. V utemeljitvi so zapisali: »Nosil in vodil ga je tok žive pripovedi in samo tako je lahko ostal zvest življenju, ki je pljuskalo v njem in okrog njega…!«
Zidar je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, Prežihovo nagrado za povest Sveti Pavel in nagrado mesta Ljubljane za mladinsko povest Kukavičji Mihec. Nekaj njegovih romanov pa so prevedli v trinajst tujih jezikov. Novomeška knjižnica Mirana Jarca pa hrani velik del Zidarjeve literarne zapuščine.
ZIDARJEV ODNOS DO KRITIKOV IN DO SVOJEGA PISANJA
Pavle Zidar ni maral intervjujev, ob podelitvi nagrade pa je vendarle dejal, da človek ni homo religiosus niti zoon politikon, še manj homo faber ali homo sapiens, temveč samo homo naturalis! O svojih knjigah pa je nekje zapisal: »Braniti svoje delo ali polemizirati s komer koli je mlatenje prazne slame, komedijanstvo. Delo se brani samo pred spletkarsko, politično naročeno kritiko. Pisatelj naj se pred kritikom vede, kakor je treba: po moško«! Pisateljeva in pesnikova dolžnost je, da ne dopustita človeka podružbiti in ga tako prignati do neke uravnilovke mišljenja in govorjenja. Ustvarjati morata ljudi, ki so si navzven in navznoter različni. Zidarjeva ustvarjalna zgodba se nam najprej prikazuje kot osebno pričevanje o nepozabnem in hudem popačenju stvarnosti v našem povojnem času, ki pa vseskozi ostaja inovativna, avtorska, sveža in poetična. Pri vsem tem pa se ga niso nikoli dotaknile modne prozne oblike, ampak je vseskozi ostajal zvest življenju in samemu sebi. Zato je bil tudi zelo bran pisatelj, kar je gotovo posledica pisateljevega prepričanja, da je »poslanstvo knjige v razumljivosti«!
Na vprašanje, kaj meni o svojem pisanju je Zidar dejal, da gre za misterij, ki po eni strani človeka muči, po drugi pa ga odrešuje. Beseda je duša parabole, še posebej, če je šla skozi postopek, kako priti do umetniškega razodetja… Ko ga ustvarimo, smo v bistvu prišli v stik z resnico. Beseda ujeta v paraboli živi svojo večnost, ko nas že dolgo več ni…V njej videvamo čas, merilo časa in njegovo nasprotje. Čas je vedno na begu in ga lovimo v prispodobo.
ZAKLJUČEK
Pisatelj Pavle Zidar je umrl 12. avgusta 1992 v Ljubljani, pokopali pa so ga na piranskem pokopališču. V stanovanju v Luciji je njegov delovni prostor preurejen v spominsko sobo, na pisateljevi rojstni hiši na Javorniku pri Jesenicah pa je spominska plošča, v avli Osnovne šole Koroška Bela pa stoji njegov kip, delo akademskega slikarja Jake Torkarja…Samo na Dolenjskem, kjer je poučeval na Osnovni šoli na Karteljevem, pisal romane v samostanu Pleterje itd…, pa Zidar nima nobenega spomenika.
Fotografije so s spleta.
Vir: Večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija
