Vladimir Makuc (1925–2016) je v slovensko likovno zgodovino zapisan prvenstveno kot umetnik grafike, vendar je v toku njegovega opusa večkrat prišlo do pomembnih prelomov, tako v tehničnem kot motivnem in idejnem smislu. Tako bo v Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor do 16. januarja 2023 na ogled trinajst grafičnih del Vladimirja Makuca, nastalih med letoma 1969 in 1980, ki pa so del stalne zbirke Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici.
Razstava Sodobne kulturne krajine predstavlja specifično obdobje umetnikovega delovanja, čas, kakor v spremni besedi k razstavi piše kustos Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki Miha Colner , ko je avtor s podobami v svojih delih namigoval na industrializacijo in avtomatizacijo. Preplet »naravnega« in »industrijskega« je zagotovo tisto, kar se opazovalcu ob prihodu na razstavo najprej zasidra v misel. Makuc svoj grafični svet gradi z veliko natančnostjo, pri čemer mu dobro služita uporaba črt in koordinatna mreža. V ta »sistem« nato umešča svoje ljube ikonografske motive: ptice, ženske, močerade, govnače.
Kako torej brati Makučeve grafike, ki na prvi pogled zares kažejo na nekakšno nasilje, ki ga modernost izvaja nad naravo?
Domači kraški svet Makuc jasno zasidra med absciso in ordinato, zato se v njem (kljub obilju podob in podrobnosti) ne izgubimo, ampak ga lahko podrobno preučujemo. »Iskanje reda je pri Makucu skoraj obsesija, zdi se nam, da je odkrivanje reda razkrivanje skrivnosti o samem bivanju,« je zapisala umetnostna zgodovinarka Nadja Zgonik.
Tudi kolegi arhitekti so umetniku potrdili, da v njegovih delih obstaja strogost in ne le čustvenost, in to ga je razveselilo. Grafike so asociativno in vsebinsko vezane na istrsko-kraški svet, na njegove ljudi (tudi na samega Makuca), živali in rastline. Makuc, po rodu Kraševec, je venomer iskal zelo konkretne motive, ki so zanj obenem predstavljali simbolno vez s kraškim prostorom. Ptica je njegov osrednji simbol, ki ga razume kot simbol miru … Makuc pa je z njo izrazil svoje občutje o krhkosti sveta, saj imajo ptice pri njem drobne nožice, ki jim na številnih grafikah preti tudi kakšen zobnik.
Tudi lik ženske se na njegovih grafikah pojavi pogosto. Makučeva ustvarjalna pot se je raztezala skozi sedem desetletij in v tem času se je njegova poetika jasno spreminjala. Vselej pa je ostajal zvest motivni in slogovni determiniranosti v interpretaciji mediteranskega sveta. Barve, ki jih je uporabljal, se raztezajo od zemeljskih do nebeško modrih, vselej pa so subtilne, skorajda pritajene. Vztrajanje pri slovenski lokalni ikonografiji pa menda niti ni kakšna Makučeva posebnost: taka naklonjenost je značilna za velik del prve generacije mladih slikarjev, ki so jih na prizorišče naplavila petdeseta leta. To gibanje bi lahko za silo označili kot regionalizem, določimo pa mu lahko tudi njegovega predhodnika in velikega vzornika Lojzeta Spacala.
Dolga predanost grafiki Vladimirja Makuca se je naposled začela izrekati v začetku osemdesetih let, ko je dejal, da je grafična plošča v 25 letih absorbirala ves njegov duh in vse energije. V osemdesetih letih, v času postmodernizma, je začel s slikarskimi poskusi. Vseeno pa se v zgodovino zapisuje predvsem in prvenstveno kot grafik.
Fotografije so s pleta.
Vir: Večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija
