Arhivi Kategorije: Spominjamo se

NA GLAVNEM TRGU JE RAZSTAVA OB 120-LETNICI ROJSTVA SLAVKA GRUMA (1901–1949)

Razstava na Glavnem trgu

Na novomeškem Glavnem trgu je do konca avgusta 2021 na ogled razstava na prostem, ki jo je tamkajšnja Knjižnica Mirana Jarca pripravila ob 120-letnici rojstva dramatika in pisatelja dr. Slavka Gruma. Ta je namreč del svojega življenja preživel v Novem mestu, novomeška knjižnica pa v posebnih zbirkah Boga Komelja hrani Grumovo zapuščino. Po njem so Novomeščani poimenovali ulico v Irči vasi, knjižno založbo in prestižno Grumovo nagrado za najboljše slovensko dramsko besedilo.

KDO JE BIL SLAVKO GRUM?

Slavko Grum, slovenski dramatik, pisatelj črtic, novel in znanstvenih besedil, se je rodil 2. avgusta 1901 v Šmartnem pri Litiji. Leta 1906 se je družina preselila v Novo mesto, kjer je kot zunanji gojenec v novomeškem frančiškanskem samostanu obiskoval osnovno šolo. Eden njegovih učiteljev je bil pater Blanko, ki ga je spodbujal k literarnemu pisanju in ga hkrati navdušil za naravoslovje. Po končani osnovni šoli je v letih 1911 do 1919 obiskoval novomeško gimnazijo. Leta 1919 je maturiral in se odločil za študij medicine na Dunaju, kjer je leta 1926 diplomiral in se vrnil v Slovenijo. Rad je obiskoval gledališče in kino, po letu 1929 pa je začel izgubljati ustvarjalno moč. Leta 1946 je skušal narediti samomor z uspavalnimi tabletami. Tri leta kasneje, 3. avgusta 1949 pa je zaradi raka na jetrih umrl v izolirnici v Zagorju. Pokopan je na novomeškem pokopališču v Šmihelu.

Grumov grob na pokopališču v Šmihelu

ZNAČILNOSTI GRUMOVEGA USTVARJALNEGA OPUSA

Dramsko delo Slavka Gruma stoji v vrhu slovenskega literarnega ekspresionizma. V letih medicinskega študija na Dunaju je rad obiskoval gledališče in kino, od leta 1920 do 1927 pa je dovršil štiri po vsebini in slogu samosvoje drame, s katerimi je segel v skrajnosti tedanjega slovenskega ustvarjanja. Vsa štiri dela odsevajo trpko poetičnost, prežeta so z duhom brezizhodnega družbenega stanja in tragiko mračnih človeških notranjih zapletov.

ZAKLJUČEK

Novomeška razstava na panojih z naslovom Pišem, ker pisati moram predstavlja Grumovo življenje in delo. Slavko Grum (1901-1949) je eden najpomembnejših slovenskih dramatikov, ki je, zlasti z dramo Dogodek v mestu Gogi, za katero je leta 1929 prejel nagrado na literarnem natečaju, ustvaril enega izmed vrhov moderne drame 20. stoletja in se zapisal med vidnejše slovenske pisatelje ekspresioniste.

V okviru velikega pohoda avantgarde na Slovenskem pa je z Antonom PodbevškomSrečkom KosovelomMiranom Jarcem in drugimi v dvajsetih letih 20. stoletja »ubiral povsem svojo samotno pot«.

Med njegovimi življenjskimi postajami ima gotovo posebno mesto Novo mesto, kjer je preživljal svoja najlepša mladostna leta.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer in s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

POZABLJENA SLOVENSKA PESNICA VIDA JERAJ (1875 – 1932)

Vida Jeraj, ki v svojih delih na prelomu stoletij tematizira naravo, ljubezen, smrt, materinstvo, osamljenost in tujost, se uvršča med poglavitne pesnice slovenske moderne. Z njo so med drugimi sodelovali Oton Župančič, Ivan Prijatelj, Marica Nadišek Bartol, Ivan Cankar in Josip Murn. Leta 2022 bo minilo sto let, odkar je v Ljubljani 1. maja 1932 naredila samomor.

Učiteljica, pesnica, prozaistka in prevajalka Vida Jeraj se je kot Frančiška Vovk rodila leta 1857 na Bledu v razburkanih in razdvojenih časih, ki so na prelomu stoletij počasi težili k osamosvajanju žensk, a jih hkrati podrejali tradicionalnim družbenim in družinskim pričakovanjem. Tradicionalne materinske in zakonske dolžnosti so avtorice tedaj preizpraševale tudi v člankih, ki so odprli vprašanja o pravici do samostojne izbire poklica ter možnosti enakovredne izobrazbe.

Prisotnost žensk v javnem, s tem pa tudi literarnem prostoru se je ob koncu 19. stoletja razmahnila tudi zaradi diskurza, ki je poudarjal, da avtorice s svojimi deli med drugim služijo narodu. To je v času moderne spodbudilo k ustvarjanju tudi pesnico Vido Jeraj, ki je kmalu začela pisati otroško poezijo. Svoje pesmi je objavljala v časopisu Slovenka, leta 1897 pa si je začela dopisovati z Antonom Aškercem, ki je postal njen mentor, ki ji je pri pesnjenju svetoval zasuk iz subjektivnega, s sentimentom obarvanega lirskega doživljanja v realizem. V tem duhu je napisala le nekaj sicer odličnih pesmi, vendar njena narava je bila usmerjena v liriko. Ko se je Vida leta 1901 na Dunaju poročila s članom dunajske Dvorne opere Karlom Jerajem ter se ob pisanju posvetila družinskem življenju, je hkrati koprnela po domu. Na Dunaju pa je okoli sebe zbirala tudi slikarje, kiparje, glasbenike in literate, med drugimi tudi Cankarja in Župančiča.

Leta 1908 je Vida Jeraj končno izdala pesniško zbirkoPesmi, tistega leta pa je za škrlatinko umrl njen edini sin, kar jo je pahnilo v obup in močno zaznamovalo njeno nadaljnjo ustvarjalno pot. Po preselitvi v Ljubljano je leta 1921 izdala zbirko pesmi za otroke Iz Ljubljane čez poljane. Po sinovi smrti je domala prenehala pisati in objavljati pesmi, doživljala je tudi hudo depresijo z občutki odvečnosti in osamljenosti. Eno leto po sinovi smrti in v hudem duševnem trpljenju je 1. maja1932 naredila samomor.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

VELIKONOČNO VOŠČILO

Spoštovane članice in člani KDSŠ in vsi ljudje dobre volje,

želim Vam, da skrivnost velikonočne radosti in ljubezni kot jutranja zarja z milostjo obsije Vaše srce in tako prežene temine današnjega dne… V upanju živimo, se gibljemo in smo, znamenje križa pa naj postane naša pot, resnica in življenje (prim. Jn 14,6b).

Franci Koncilija, april 2021

TEOLOGIJA VELIKONOČNIH PRAZNIKOV

VELIKI ČETRTEK

Na ta dan je v stolnih cerkvah že dopoldan krizmena maša, kjer škofje somašujejo z duhovniki. Središče dogajanja je škofov blagoslov in posvetitev krstnega, bolniškega in birmanskega olja. Veliki četrtek spada že k »velikonočnemu tridnevju Gospodovega trpljenja in vstajenja«. Ta se začne šele z večerno mašo Gospodove večerje, ki je spomin na ustanovitev sv. Evharistije (maša), zakramenta vseh zakramentov, posledično pa tudi ustanovitev duhovništva. Med mašo je tudi ganljivi obred umivanja nog, ko škof umije noge zglednim možem v spomin na zadnjo večerjo, ko je Jezus umil noge apostolom. To dejanje je skrivnost popolne ljubezni, ki služi… Evharistija je obnavljanje Jezusove zadnje večerje, s tem pa tudi obhajanje velikonočne skrivnosti, ponavzočevanje Gospodove smrti in vstajenja.

Caravaggio, apostol Tomaž in Kristus

VELIKI PETEK

Na veliki petek, dan Gospodovega trpljenja in smrti na križu je strogi post in na ta dan ni svete maše. Večerno bogoslužje se začne z molitvijo duhovnika, ki pade na obraz, leži pred oltarjem in tiho moli. Sledi slovesno bogoslužje božje besede, ki se konča z evangelijem Gospodovega trpljenja in smrti (pasijon) po Janezu. Sledijo starodavne molitve in obhajilo. Za liturgijo velikega petka je najbolj značilno razkrivanje in češčenje križa s poljubom, ko duhovnik trikrat zapoje:«Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo«.

VELIKA SOBOTA

Obhajanje svete noči od velike sobote na veliko nedeljo je višek vsega liturgičnega leta. Obsega štiri bistvene dele. Zjutraj je najprej blagoslov ognja, zvečer pa blagoslov velikonočne sveče, ki je simbol Kristusovega vstajenja. Blagoslovu sveče je pridružena čudovita in znamenita pesem »Exultet« (Veseli se). Nato sledi velikonočna vigilija (bedenje) v ožjem pomenu z obsežnim  branjem božje besede. Tretji, vrhunski del vigilije pa je sv. maša z evharističnim obedom, ki se začne z veličastnim petjem trikratne aleluja. S prižiganjem sveč in luči v cerkvi pa ponazarja našo krščansko poklicanost, ki je vstajenje in večno življenje.

VELIKA NEDELJA

Caravaggio, križanje

Velika noč je praznik praznikov, najbolj vesel vseh veselih praznikov. To je spomin na odhod izraelskega ljudstva iz egiptovske sužnosti (exsodus). To je dan, ko je Jezus Kristus vstal od mrtvih…Nekdo, ki je bil mrtev je spet  oživel se prikazal ljudem in jim rekel: »Tukaj sem!« Drugi vatikanski cerkveni zbor pravi: »V pričo smrti postane uganka človeškega bivanja najtežja.« Vendar Kristusovo vstajenje je temelj krščanskega upanja, da bo Bog uresničil ljubeči odrešenjski načrt, ki ga ima glede poveličanja sveta in ljudi. Tu ne gre za princip »daj – dam«, ampak »vzemi ali pusti«. Kdor more, naj razume!

Fotografije so s spleta.

Vir: Leto svetnikov II.

Pripravil: Franci Koncilija

25. MARCA PRAZNUJEMO MATERINSKI DAN

Slovenci smo edinstveni ne samo po tem, da naš jezik pozna dvojino, ampak smo eden redkih narodov na svetu, ki 25. marca praznuje  materinski dan, in tona isti dan kot Marijino oznanjenje, ko se je po svetopisemskem izročilu učlovečil sam Bog. Materinski dan je bil po drugi svetovni vojni pri nas ukinjen zaradi dneva žena – 8. marca, v današnjem času pa Slovenci praznujemo oba praznika. Svet glede praznovanja materinskega dneva sicer ni poenoten, največ držav pa materinski dan praznuje drugo nedeljo v maju.

V maminem naročju je vedno lepo.

Poudarek praznovanja materinskega dne ni ženska zgolj kot ženska, kar smo proslavljali 8. marca, ampak je v središču današnjega praznika ženska kot mati in varuhinja družine. Biti mama je čudovito poslanstvo neprestanega, radodarnega in popolnega razdajanja svojim najbližjim:ne samo otrokom, tudi možu, staršem idr.

Lahko bi temu prazniku rekli tudi praznik družine, kjer se praviloma spočenjajo nova življenja in je hkrati prisotno tudi umiranje, odhod v večnost. Zato sem za današnji prispevek oziroma voščilo izbral nekaj proze in poezije, ki nas na poseben način povezuje z materami, otroki, možmi, hkrati pa nas usmerja tudi v eshatološke razsežnosti…Tako sem izbral nobelovca Petra Handkeja, ki čudovito razmišlja o materi v knjigi Žalost onkraj sanj, Šalijevo pesem Na materinem grobu, žalostinko za mamo z naslovom Biseri  iz nove pesniške zbirke Saše Pavček Zastali čas, Toneta Pavčka pesem Kako raste mama, razmišljanje Alenke Rebula v pesmi z naslovom Naši moški ter Otona Župančiča pesem Ti skrivnostni moj cvet, v kateri opeva rožo mogoto, ki ima še dandanes čudodelno moč.

Fotografije so s spleta.

Pripravil: Franci Koncilija

POKLON MATERI

Sredi poletja 2020 je založba Beletrina izdala drobno knjižico Žalost onkraj sanj, ki jo je napisal Peter Handke (1942), nobelovec, pisatelj, pesnik, filmski režiser, scenarist in prevajalec.

Nobelovec Peter Handke

UVOD

Peter Handke je bil v igri za Nobelovo nagrado več let, vendar ga je ta čast doletela šele leta 2019. Mnogi so zaradi njegovih knjig to pričakovali, nekateri pa so zaradi njegovih političnih stališč temu nasprotovali. Za politično kontroverznega človeka je obveljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je podprl takrat izolirano Srbijo. Handke je bil rojen na avstrijskem Koroškem, njegova mati je bila koroška Slovenka, v nemščino je prevedel tudi več del slovenskih avtorjev. Je izjemno plodovit avtor, saj piše romane, eseje, drame, poezijo, za svoja dela je prejel številne nagrade. Za pričujočo knjigo je Handke, komaj 31 let star, prejel Büchnerjevo nagrado, eno najuglednejših nemških književnih nagrad. Živel je v več evropskih mestih, nazadnje se je ustalil v Franciji.

HANDKEJEVA MATI, SREDIŠČNA OSEBNOST ROMANA

V novem slovenskem prevodu je ponovno izšel eden najlepših romanov nobelovca Petra Handkeja Žalost onkraj sanj. Handke je roman začel pisati takoj po maminem samomoru in v tej »drobni, a briljantni in do bolečine empatični pripovedi«, kot jo je označila prevajalka in avtorica spremne besede dr. Amalija Maček, se ne ukvarja samo z življenjem svoje matere in njunim odnosom, temveč problematizira vlogo žensk pred drugo svetovno vojno in med njo. Govori o njihovi ujetosti, izključenosti iz družbenega dogajanja in omejitvah v izobraževanju. Zato njegova mati pred bralčevimi očmi »zaživi z vsemi svojimi mladostnimi sanjami, petjem, plesom, pa tudi z vso svojo trmo in neupogljivostjo, z vsem trpljenjem v okolju in času, ki ženskam nista dopuščala osebne svobode, kaj šele romantike«. Močno in ganljivo.

To je bil prvi pisateljev poklon njegovi materi Mariji Handke Sivec, dve leti po njeni žalostni smrti v noči z 19. na 20. november 1971, ko je bilo njeno trpljenje prehudo. V romanu je podal portret svoje matere, ki bi ji v življenju privoščil več sreče in manj nerazumevanja, vsekakor pa več družinske topline. In kar je najbolj vznemirjajoče, nakazal je, da so bile njene zgodbe, ki mu jih je pripovedovala in ki jih še vedno nosi v sebi, na nek način tudi izpoved njenega življenja. Zdi se, da Peter Handke v upodobitvi svoje mame izhaja iz podobe cankarjanske matere, torej tihe, trpeče in odrešujoče matere. Zato ni čudno, da je bil Handke vedno ponosen na svojo mater,ki je bila koroška Slovenka. Tako ob Handkejevem opisovanju vidimo, kako se je njegova mati kljub svojim stiskam in bedi spopadala z življenjem, ki ni bilo lahko, saj je z veseljem sprejela svojega nezakonskega otroka in mu priskrbela krušnega očeta. 

ZAKLJUČEK

Literarni kritiki pravijo, da je Peter Handke v svojem izražanju nenavaden in da ima svojstven slog, s katerim je obogatil nemško književnost. Res je izviren, hkrati pa v svojem jeziku ne skriva koroških narečnih posebnosti in s tem naredi Koroško prepoznavno v nemški in svetovni literaturi. Handkejeva knjiga Žalost onkraj sanj je knjiga, ki jo je vredno prebrati.

Fotografije so s spleta.Viri: Zvon št. 4-5/2020 in s spleta

Avtor: Prof. dr. Edvard Kovač

Zbral in uredil: Franci Koncilija

NAJLEPŠA SLUŽBA NA SVETU  –  BITI MATI

Kaj je lepšega kot pogled na bitje, ki je zraslo v tebi in ga z vso ljubeznijo sprejmeš, držiš v naročju, ga varuješ in ljubiš, dokler si živ. In ko ti prvič reče mama, se ti srce napolni z neizmerno srečo.

Bliža se 25. marec – materinski dan, posvečen vsem materam sveta. V Evropi ta praznik ni bil poznan, izvira iz Amerike. Leta 1907 je Anna Jarvis razdelila med ljudi 500 belih nageljnov v spomin na svojo mater. Njena želja je bila, da bi to postal praznik. Uresničila se ji je leta 1914, ko je predsednik Amerike Woodrov Wilson uzakonil 25. marec za materinski dan – v čast vsem materam, ki so izgubile sinove v 1. svetovni vojni.

Cvetličarske industrije so kmalu izkoristile ta praznik in kovale dobičke na račun prodaje cvetja in voščilnic, ki so jih začeli tiskati. Anna je bila zelo razočarana, kajti njen namen, podarjati nageljne, se je spremenil v zaslužkarstvo. Tudi natisnjene voščilnice ji niso bile po godu, njej niso pomenile nič, ker da samo pokažejo lenobo, namesto da bi lastnoročno napisali voščilo ženski, ki je za vas storila več kakor kdorkoli na svetu. Tudi glede sladkarij ni imela lepega mnenja, saj so po navadi otroci materi prinesli škatlo s sladkarijami in jih potem večino pojedli sami. Res lepa ljubezen, je rekla.

V Evropi se je materinski dan praznoval med obema vojnama, do takrat se je praznoval le 8. marec, vendar je ta posvečen ženskam, 25. marec pa je izrecno namenjen vsem materam sveta. Pri nas se je materinski dan pričel bolj praznovati po osamosvojitvi. Čeprav je biti mati najlepša služba na svetu, je to zelo težakpodvig. Istočasno se mora posvetiti partnerju, sodelavcem, prijateljem, službi, gospodinjstvu … ne nazadnje pa še najpomembnejše – biti mati. Otrok potrebuje vso materino pozornost, skrb in varnost, pri vsem tem pa mati pozablja na sebe, na svoje potrebe in želje. Za praznik mati ne potrebuje ne rož ne sladkarij in ostalih daril, potrebuje le, da ji poklonite delček svojega časa. Mati celo svoje življenje posveti svojim otrokom, tudi ko so že odrasli, še vedno bdi nad njimi.

Zatorej posvečajmo materi svoj čas, in to skozi celo leto po malem, kajti prehitro pride težko slovo in nas na njo res spominjajo samo beli nageljni.

Pripravila:

Emilijana Crgol

Na materinem grobu

Severin Šali

Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi

in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.

Ni klesal zlatih črk udarec dleta,

zbledel napis o tebi govori.

Tako bi rad pogledal ti v oči,

roke pobožal tvoje ovenele,                                   

poljubil te na ustne onemele,

a je med nama smrt in kup pesti.

Ni več mogoče zbližanje teles,

kar večnost razgrnila je zastore,

beseda tvoja k meni več ne more:

zašepetaj v vrhove jo cipres,

nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj

in me poljubi v zlatem žarku sonca.

Vezi med nama nikdar ne bo konca,

saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.

Tone in Saša Pavček

Biseri

Nadela sem si tvoje biserne uhane.

Porinila skozi mečici.

Na vsaki strani dve kapljici krvi.

Zate, mama.

Zdaj sem ranjena kot ti.

Enako me boli.

Biseri so rožnati.

Saša Pavček

Kako raste mama

Najprej je sama tema,

najprej je velik nič,

potlej je majcena deklica

in iz nje ljubek deklič.

Iz njega mamica zraste,

a raste mnogo in dolgo let,

potem pa je to kar naenkrat

in jaz pridem na svet.

Iz mamice zraste mama,

bogvekdaj, kar nekega dne,

ko še sama ne ve, da ji pada

prvi sneg na lase.

Ko jaz odrastem, raste

mama počasi nazaj,

dokler babica ne postane

in pride z vnuki v raj.

Tone Pavček

Nekateri moški znajo ljubiti. Morda so se dolgo učili, morda se še učijo, a prav to je ljubezen. Vsem njim je posvečena ta pesem.

Alenka Rebula

Naši moški

Hvala vam

Hvala moškim
naše svetove nosijo skozi življenje                                                         
in ne izpustijo roke
ki jim zaupa

iz pogorišča
znajo dvigniti dom
iz jalovega drevesa
stesati posteljo za ljubezen
ki rodi

nerazumljivega jezika
se učijo
in znajo pogrniti travnik na mizo
ko nimamo več hrane zanje

na čelu svoje mirne vojske
prihajajo osvajat divjino
vzravnani
nam stopajo naproti
in brez meča

blagi bojevniki
ležejo na naše telo
skrivnostni in prosojni
in nas prekrijejo vroče

hvala jim
ko vse hočejo
in vse dajo.

Ti skrivnostni moj cvet

Oton Župančič

Ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota,
jaz sem te iskal,
mimo tebe sem šel in pogledal sem te
in ves sem vztrepetal …
In moje srcé zaslútilo je
tvojo tajno moč,
in moje srcé zaslútilo je,
kak jasni se noč.

In v moji duši zacvelo je
zakladov nebroj,
vse bitje mi zahrepenelo je
za teboj, za teboj,
ti skrivnostni moj cvet, ti roža mogota …

O, jaz sem bogat –
pomagaj, pomagaj mi dvigniti
moje duše zaklad!

Naj žive naše mame!

UMRLA JE FILOZOFINJA PROF. DR. CVETKA HEDŽET TOTH (1947 – 2020)

V 73. letu starosti je 14. decembra 2020 umrla prof. dr. Cvetka Hedžet Toth, filozofinja in do nedavnega redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani,kjer je predavala ontologijo, metafiziko, etiko, aksiologijo in filozofijo utopistike. Cvetka Hedžet Tóth se je rodila 28. oktobra leta 1948 v Razkrižju v Prlekiji. Bila je avtorica številnih člankov, razpravin študij iz teoretične in praktične filozofije. Objavila je tudi sedem daljših knjig, zadnjo leta 2018. Svoja aktualna razmišljanja je objavljala tudi v reviji Znamenje.

Na fakulteti se je ukvarjala tudi s kritično teorijo, teorijo marksizma in spoznavno teorijo. Redno je predavala in strokovno  sodelovala s Hebrejsko univerzo v Izraelu, z Univerzo Regensburg in Univerzo München v Nemčiji. S svojim raziskovalnim delom je bila vključena v Arhiv Ernsta Blocha.


Redkost in neprecenljivost filozofije Cvetke Hedžet Toth je bila v tem, da je z vsako knjigo vedno znova dokazovala izjemno razvit skupnostni čut, ko se je pojmovno tankočutno ter teoretsko bogato in odločno umeščala v življenjsko stvarnost, so zapisali ob izidu njene zadnje knjige na Filozofski fakulteti. Filozofija je bila zanjo temelj humanistike. Filozofinja prof. dr. Cvetka Hedžet Toth je nekje zapisala: »Filozofija omogoča določene preobrazbene možnosti: to, da človek postaja bolj strpen, plemenit, da sesuva mehanizme v njem samem, ki ga pehajo v cinizem, relativizem, nihilizem ali celo okrutnost. Po drugi strani pa je filozofija, če jo vzamemo resno, sredstvo proti poživinjenju človeka.« Vse življenje je bila prepričana, da je filozofija potrebna kot sredstvo za orientacijo med ljudmi o svetu in smislu življenju.

Fotografije in vir so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

HOMMAGE SLIKARJU RIHARDU JAKOPIČU (1869–1943)

UVOD

Mestna občina Novo mesto je leto 2020 razglasila za leto 100-letnice Novomeške pomladi, kjer je bil slikar Rihard Jakopič poleg Božidarja Jakca, Leona Štuklja, Marjana Mušiča, Mirana Jarca in drugih novomeških kulturnikov osrednja osebnost dogodka, ki je po prvi svetovni vojni pomembno zaznamoval kulturni razvoj na Dolenjskem, v Sloveniji in širše. Hommage Rihardu Jakopiču je bil napisan v zahvalo za njegovo središčno vlogo pri organiziranju predstavitve umetnosti v njegovem času, ki je bila jedro razstave na Novomeški pomladi 1920 v Novem mestu, kakor tudi v spomin na njegovo preteklo 150-letnico rojstva in na bližajočo se 80-letnico smrti, ki bo leta 2023.

Avtoportret

JAKOPIČEV SLIKARSKI PAVILJON IN DRUŽINSKA ZAPUŠČINA

Že novembra leta 2009 je bila v Ljubljani odmevna razstava o Jakopičevih prizadevanjih za uresničitev izgradnje razstavišča na začetku parka Tivoli leta 1909 po načrtih Maksima Fabianija. Jakopičev paviljon, kjer so svoja dela razstavljali številni slovenski umetniki, je deloval vse do druge svetovne vojne. Objekt so leta 1961 podrli zaradi prestavitve železniške proge. V osrednjem delu razstave je bila predstavljena Jakopičeva družinska zapuščina, ki je bila leta 1986 razglašena za kulturni spomenik. Poleg številnih dokumentov in korespondence z mestnimi oblastmi so bili na razstavi razstavljeni slikarjevi dnevniški zapisi, ki so bili, kot je povedala skrbnica in avtorica razstave Dragica Trobec Zadnik, raztreseni po vsem slikarjevem ateljeju, po policah, žepih njegove halje … Ozračje Jakopičevega delovnega okolja je mojster nekje opisal takole: »Po kosilu grem običajno v delavnico. Tam je moje svetišče, skrivališče, moj magacin in moja ječa.«

Jakopičev paviljon v Tivoliju v Ljubljani


Zapuščina se je ohranila po zaslugi Jakopičevega zeta Jožeta Ilca, ki je dolga leta skrbel za slikarjevo stanovanje na Mirju. Po Ilčevi smrti leta 1980 je skrb prevzela njegova žena, Jakopičeva hči Mirjam, leta 2001 pa njuna hči Eva Ilc Fornezza. »Ded mi je dal trajno popotnico za življenje, ki jo lahko izrazim z besedami: lepota, dobrota, ljubezen. Lepoto izžarevajo njegove slike, dobrota mi ponazarja dedov način življenja, ljubezen pa je bila tista sila, ki je povezovala našo družino in vse okrog nas.«

ŽALOSTNA USODA JAKOPIČEVEGA PAVILJONA V LJUBLJANI

Slovenski impresionistični slikar Rihard Jakopič (1869–1943) se je zgodaj zavedel, koliko je za slikarstvo vreden stalen in neoviran stik z javnostjo, ki pa je brez lastnega razstavnega prostora nemogoč. Zato je načrtoval izgradnjo razstavišča, v katerem bi poleg razstav lahko imel še svojo delavnico in šolo. Začel se je dolgoleten boj z mestnimi oblastmi, ki se je končal leta 1909 z odprtjem prve umetniške razstave v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani.

Jakopičeva hčerka Eva Ilc
Maketa Jakopičevega paviljona

Pritlično paviljonsko stavbo s tremi večjimi razstavnimi prostori in z nekaj manjšimi za Jakopičevo zasebno slikarsko šolo je na mestnem travniku ob Lattermanovem drevoredu oblikoval arhitekt Maks Fabiani. Zaradi denarnih težav je Jakopič leta 1923, čeprav je bil sposoben galerist, paviljon prodal mestu Ljubljana, to pa ga je prepustilo Narodni galeriji. Med drugo svetovno vojno zaradi s strani OF ukazanega kulturnega molka razstav ni bilo, po njej pa je Jakopič to dejavnost nadaljeval. Leta 1954 so propadajoči paviljon obnovili in v njem postavili nekaj odmevnih razstav.

Arhitekt Maks Fabiani

Zaradi prestavitve železniške proge pa so leta 1962 Jakopičev paviljon, najstarejše ljubljansko umetniško razstavišče, podrli! Še danes je razširjeno prepričanje, da je bila to v veliki meri programska poteza tedanje komunistične oblasti, saj bi železnico lahko zgradili mimo paviljona. V dobrih petih desetletjih je bilo v njem več kot dvesto razstav, poleg slikarskih, kiparskih in grafičnih tudi fotografske, arhitekturne in druge. Porušitev Jakopičevega paviljona je bila ena največjih arhitekturnih izgub za mesto Ljubljana! Na prostoru, kjer je nekdaj stal paviljon, so leta 2007 postavili kip slikarja Riharda Jakopiča v naravni velikosti.

ZAKLJUČEK

Razstava v Ljubljani leta 2009, ki je bila zadnja predstavitev njegovih del in zapuščine, je poleg slikarskih in organizatorskih sposobnosti umetnika razkrivala tudi Jakopičevo čustveno plat. Zapisal je: »Iz svojega življenja naj vam kaj pripovedujem, da me spoznate? Med vami sem. Oglejte si me od vseh strani naokrog, na razpolago sem vsakemu. Oglejte si moje slike, ki so pravi odsev mene. Poglejte z lastnim očesom v mojo dušo. Iz mojih besed pa me bodete težko spoznali.«

Fotografije so s spleta

Vir: Družina

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

NAJPOMEMBNEJŠI SLOVENSKI ARHITEKT MAKS FABIANI (1865 – 1962)

UVOD

Njegov rojstni kraj je Kobdilj pri Štanjelu na Krasu, kamor naj bi rod Fabianijevih prišel iz Furlanije že pred letom 1614. Goriški grofje so jim dali v fevd grad v Štanjelu in vas Kobdilj. Fabianijevi so imeli na posestvu enega redkih zanesljivih vodnjakov na tem delu Krasa in glavna dejavnost družine je bila prodaja vode. Dobiček so vlagali v širjenje posesti, kjer so gojili avtohtono trto pikolit. Po nasvetu zdravnika je zaradi šibkega zdravja pri Fabianevih letovala Charlotte von Kofler, Tržačanka tirolskega rodu, in zaljubila se je v domačega sina Antona. Poročila sta se in imela sta štirinajst otrok, Maks je bil dvanajsti. Rodil se je 29. aprila 1865. Zdi se, da je v zakonu imela glavno besedo mati. Njenemu meščanskemu poreklu gre zasluga, da je skoraj vse svoje otroke poslala v šole. Maks je osnovno šolo obiskoval v domači hiši, potem pa so ga poslali na realko v Ljubljano. Po maturi leta 1883 je šel študirat gradbeništvo na Tehnično visoko šolo na Dunaj. Potem ko je »odslužil cesarja« kot vojak je bil nekaj časa asistent na fakulteti za arhitekturo v Gradcu, kjer je poučeval urbanizem.

Leta 1892 je dosegel naziv diplomirani arhitekt in dobil študijsko štipendijo, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta prepotoval številne evropske dežele od Nemčije do Grčije. To potovanje je bilo, po njegovih besedah, »vir vsega mojega znanja in kulture«. Zatem je bil dve leti sodelavec znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, nato pa do leta 1910 profesor na Tehnični visoki šoli. Leta 1896 je odprl na Dunaju svoj lastni atelje. Jeseni leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja arhitekture na Dunajski univerzi, toda odpovedal se je bleščeči ponudbi ter se vrnil domov, da se posveti obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja, Goriške in Krasa.

PRVI ARHITEKT Z DOKTORATOM V MONARHIJI

Maks Fabiani je dosegel svoj ustvarjalni vrh v dunajskih letih (1894 – 1917) . Po potresu o veliki noči leta 1895 je na lastno pobudo izdelal načrte za obnovo Ljubljane in ga ponudil mestni občini. Njegove zamisli so bile velikopotezne in drzne, zato niso bile vedno sprejete. Leta 1902 ga je doletela izredna čast: dunajska Tehnika mu je podelila doktorat. To je bil doktorski naziv v Avstro-Ogrski, ki so ga podelili arhitektu. Prejel ga je za že omenjene urbanistične načrte Ljubljane in Bielska v Šleziji. S tem nazivom je postal tudi formalno prvi urbanist monarhije. Istega leta je bil imenovan za osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda.

Dobival je pomembne projekte, ki so poveličevali uspehe monarhije. Izdelal je načrte za razne stavbe na Dunaju, ki jih občudujemo še danes (Portois&Fix, Artaria, Urania). Med deli, ki jih je zasnoval za Ljubljano, naj omenim Krisperjevo hišo, Hribarjevo hišo, kamniti podstavek za Prešernov spomenik na trgu pred frančiškansko cerkvijo, Dekliški licej (v njem zdaj deluje Ministrstvo za zunanje zadeve RS). Po njegovih načrtih je bil zgrajen tudi Narodni dom v Trstu (1904), ki so ga fašisti 13. julija 1920 zažgali. Po letu 1917, ko se je vrnil na Kras, se je posvetil delu pri »vstajenju iz ruševin«. Izdelal je načrte za 92 naselij v Posočju, na Krasu, v Vipavski dolini in južni Furlaniji. Veliko dela je posvetil obnovitvi in ureditvi Štanjela, kjer je bil v letih 1935 – 1945    župan. Tam je uredil Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt. Od leta 1926 je bil član Nadškofijske komisije za sakralno umetnost v Gorici.

MAKS FABIANI IN JOŽE PLEČNIK

Svetovni narodni dom v Trstu

Maks Fabiani in Jože Plečnik, ki sta postavljala temelje moderne arhitekture na Slovenskem, sta bila sodobnika. Fabiani (1865 – 1962) je bil sedem let starejši od Plečnika (1872 – 1957), umrl pa je pet let za njim. Fabiani je dočakal 97 let, Plečnik pa 85. Odnosi med arhitektoma so bili prijateljski, vendar ne prav sproščeni. Spoznala sta se na Dunaju, kjer je bil Fabiani nekaj časa Plečnikov profesor. Ob Plečnikovi smrti je Fabiani v pismu izpovedal: »Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, velikokrat po napornem premisleku«. Fabiani, ki je iz Gorice večkrat prihajal v Ljubljano, je občudoval Plečnikov osebni arhitekturi ideal umetniško moč in je brez zavisti govoril, da je eden najboljših arhitektov svoje dobe.

Razlika med njima se je pokazala ob urejanju Ljubljane. Fabiani je bil predvsem tehnično izobražen urbanist in je v arhitekturi zagovarjal preproste linije v službi funkcionalnosti, Plečnik pa je bil »pesniško« ustvarjalen umetnik. Fabianija je zanimala Ljubljana predvsem kot funkcionalno urejeno mesto, Plečnika pa mesto kot simbol, kot umetnostno delo. Vendar pa so Fabianijeva dela imela velik vpliv na Plečnika, ki je svojega nekdanjega učitelja očitno cenil. Ko je po prvi svetovni vojni zaživela univerza v Ljubljani in je bilo razpisano mesto profesorja za arhitekturo, je Plečnik to nalogo sprejel šele potem, ko se je prepričal, da Fabianija ne bo v Ljubljano. Tehnična univerza na Dunaju je Maksu Fabianiju leta 1952 ob 50-letnici doktorata podelila zlati doktorat, Jožetu Plečniku pa častni doktorat. Po »veliko diplomo za življenjsko delo« je Maks Fabiani odšel 12. avgusta 1962 v Gorici.

Fotografije so s spleta.

Vir: Ognjišče

Zbral in uredil: Franci Koncilija

50 LET OD SMRTI AMERIŠKE PEVKE JANIS JOPLIN (1970¬–2020)

Četrtega oktobra 2020 je minilo 50 let od smrti slavne ameriške pevke popularne glasbe Janis Joplin, ki se je v zgodovino zapisala kot ena ključnih osebnosti glasbene in kulturne revolucije šestdesetih let minulega stoletja. Življenje glasbene ikone, ki je na odru izpela lastno bolečino, sta prezgodaj prekinila alkohol in prevelik odmerek heroina. Umrla je na vrhuncu slave, stara komaj 27 let, v hotelski sobi v Hollywoodu.

Janis Joplin se je rodila leta 1943 v majhnem industrijskem mestu Port Arthur v južnem Teksasu (ZDA) v družini, kjer sta jo starša navdušila za glasbo. V zgodnjih najstniških letih je imela zaradi svojih naprednih prepričanj, zavzemala se je denimo za pravice afroameričanov, in slabe samopodobe velike težave z vključevanjem v družbo in je bila pogosto žrtev vrstniškega nasilja. Uteho je iskala v glasbi in se navduševala nad glasbeniki, kot so Bessie Smith, Odetta, Lead Belly in Big Mama Thornton.

Pri sedemnajstih letih je pobegnila od doma in začela peti v teksaških barih in klubih ter tako počasi zaslužila dovolj denarja za pot do Kalifornije. V San Franciscu se je pridružila skupini Big Brother & The Holding Company, ki je izvajala psihedelični rock. Ko je leta 1967 nastopila na festivalu Monterey Pop, je popolnoma očarala občinstvo. Ta nastop je skupini, zlasti pa Janis Joplin, odprl pot med zvezde. Kasneje je sodelovala še z različnimi zasedbami in posnela številne albume. Avgusta 1969 je nastopila tudi na znamenitem festivalu Woodstock v zvezni državi New York. Medtem ko je na odru blestela, pa se je za njim vse bolj krčevito borila z odvisnostjo od alkohola in heroina, ki ji je 4. oktobra 1970 vzel življenje. Stara je bila 27 let, zaradi česar jo uvrščajo v Klub 27, na seznam priljubljenih glasbenikov in umetnikov, ki so sloveli po tveganem načinu življenja in umrli pri tej starosti. H klubu prištevajo tudi Jimija Hendrixa, Briana Jonesa, Jima Morrisona, Roberta Johnsona, Kurta Cobaina in Amy Winehouse.

Leta 2015 so o življenju Janis Joplin posneli dokumentarni film Janis Joplin: Otožno dekle. V filmu so ob pomoči pevkinih prijateljev, sodelavcev, družinskih članov, ljubimcev in zbirke zelo osebnih pisem, ki jih je Janis Joplin pisala svojim najdražjim, izrisali kompleksen portret bistre, občutljive, a tudi ranjene in globoko osamljene duše, ki je na odru iskala le eno: ljubezen.

Viri in fotografije so s spleta

Zbral in pripravil: Franci Koncilija

V O Š Č I L O

Na začetku adventnega časa leta 2020, časa, ki nas notranje prenavlja in pripravlja na praznovanje božičnih praznikov, vam želim samo dobro. Višek bomo doživeli prav na božični večer, ki v naša srca prinaša mir, veselje in ljubezen. Želim Vam, da boste na to sveto noč v družbi s tistimi, ki jih imate radi, ali pa celo z osamljenimi, trpečimi in bolnimi… Pogovarjajte se z njimi, s stiskom roke in nežnim poljubom na čelo pa jih boste neizmerno razveselili in osrečili. Ne pozabite tudi na prijazen in iskren nasmeh, ki nič ne stane, dela pa čudeže!

Vsem ljudem dobre volje želim blagoslovljene božične praznike, v novem letu 2021 pa obilo notranjega miru in ljubega zdravja.

S spoštovanjem.

Franci Koncilija, decembra 2020