V petek, 16. 9. 2022, se je v Volčji Dragi ob krajevnem prazniku odvil pomemben dogodek, saj so odkrili spominsko ploščo avtorici Miri Mokriški, rojeni Anica Omejc, poročeni Žemlja, ki je živela na prelomu 20. stoletja (1875 – 1922). Najbolj plodovita leta ustvarjanja je pesnica preživela prav v tem kraju, kjer je z možem živela v poslopju železniške postaje. V rokopisni zapuščini dolga leta zamolčane in prezrte pesnice in pisateljice so našli več kot 500 pesmi, potopise, dnevniške zapise, uganke, dramatiko in mladinsko prozo. Na koncu kulturnega dogodka so odkrili njeno prvo obeležje, spominsko ploščo na pročelju železniške postaje, ki bo pričala o njeni plodoviti prisotnosti na Goriškem in v Sloveniji.
Na prireditvi v Kulturnem domu Bukovica so se ji poklonili s prvim javnim recitiranjem njene poezije in dnevniških zapisov; avtorica raziskovalne naloge o njej, Lucija Baša, dijakinja Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra in bodoča študentka slovenistike, pa je mnogim obiskovalcem živo pripovedovala o njenem življenju. Hkrati sta k dogodku veliko prispevala domačina Ines in Jože Ropoša, razstava o Miri Mokriški v preddverju Kulturnega doma Bukovica pa bo na ogled do konca leta.
Mira Mokriška je psevdonim, pod katerim je pisala Anica Omejc, poročena Žemlja. Anica se je rodila leta 1875 v Ljubljani. O njeni mladosti ne vemo skoraj nič. Ne poznamo njene formalne izobrazbe, vemo pa, da se je izoblikovala v žensko z visoko moralo, s čutom za pravičnost in z ljubeznijo do slovenskega naroda. Svoje življenjsko poslanstvo je videla v službi naroda, zato se je odločila, da bo njeno orožje postalo pero…Po poroki sta z možem Francem Žemlja kmalu zapustila Ljubljano in se naselila v Volčji Dragi na Goriškem, kjer je preživljala svoja najsrečnejša leta kratkega življenja, še posebej zato, ker se je tu počutila sprejeto. Igrala je klavir, skrbela za dom, pisala v slovenščini in nemščini in se ukvarjala s filatelijo. Z možem sta imela harmoničen zakon, a otrok nista mogla imeti.
Sicer pa je navkljub kratkemu življenju intenzivno ustvarjala. Zavedala se je, da ji proza ne leži, zato se je bolj posvečala poeziji. Večkrat je poudarila, da ji je poezija pol življenja in prva ljubezen. Sicer pa Anici Žemlja, literarni ustvarjalki, čas na prelomu 20. stoletja ni bil naklonjen. Takrat so na žensko umetnost gledali kot na spremljevalni pojav, saj je bila umetnost rezervirana za moške. Ženske naj bi skrbele samo za dom in družino…Navkljub marginalizaciji ustvarjalnega opusa Anice Žemlja lahko vidimo, da je izpolnila svoje poslanstvo pesnice. Tako po več kot stoletni tišini spet slišimo njen glas, ki odmeva v pesmih. Z njimi še vedno želi vsem in vsakemu približati ljubezen do sočloveka, Boga, narave in naroda. Tako se je njeno hrepenenje, da bi mogla slovenskemu narodu kaj koristiti, z odkritjem spominske plošče vendarle izpolnilo in lahko smo prepričani, da zgodba o njej še ni končana.
Fotografije so s spleta.
Vir: Demokracija
Zbral in uredil: Franci Koncilija
