Na novomeškem Glavnem trgu se je 18. septembra 2020 predstavilo Društvo upokojencev Novo mesto in počastilo stoto obletnico Novomeške pomladi. Osrednji dogodek je bil likovni extempore, na katerem so člani likovne sekcije Jutro in povabljeni gostje, pod mentorstvom Janka Orača, ustvarjali na temo vedute Novega mesta.
Po pozdravnem govoru podžupana Boštjana Groblerja so se predstavili pesniki Literarne sekcije Snovanja, njihovi nastopi so spremljali slikarje do popoldanskih ur. Na stojnici so literati razstavili svoje knjige in izdane knjige upokojenske Založbe Snovanja. Pridružili so se tudi dijaki srednje vzgojiteljske šole iz Novega mesta in z medgeneracijskim sodelovanjem popestrili dogodek.
Svoje izdelke so razstavljali tudi člani sekcije domače obrti in ročnih del. Glasovi pevskega zbora in zvoki harmonikarjev so veselo odmevali po Glavnem trgu in razveseljevali množico mimoidočih. Dogodek je zaključila predsednica društva Rožca Šonc, ki je poudarila pomen novomeških upokojencev in njihov velik prispevek k novomeški kulturi.
Dogodka so se udeležili tudi člani KD Severina Šalija, ki aktivno delujejo v različnih sekcijah DU NM. Literarna ustvarjalka in članica KDSŠ Rezka Povše je za to priliko napisala pesem Mojemu mestu.
Mojemu mestu
Na jugu čarobne pokrajine
je mesto situl, kjer sem doma;
okoli hoste so, dremajoče košenice,
razžarjeni vinogradi, mežikajoči hrami.
nad njimi vriskajoče rajske ptice,
kipeče pesmi gorjanskega neba.
Iz situle bronene vstajajo davnine.
Nekropola stara se iz nekdanjosti dviga.
V žarnem pepelu kapiteljske njive,
iz halštatskih semenk,
je vzklilo,
skozi vihre in grome,
tisočkrat poteptano zrnje
iz krvavih brazd, v kruh,
za novo, mlado rast.
Na starodavni ulici Trubarjevega imena,
v starih zidovih preteklost odmeva,
Julija Primic v gradiču Neuhof sameva.
Trška gora odpira sončne hrame.
Z majolko žlahtnega vina iz zidanice
nazdravlja komponist Kozina.
Nekončana novomeška simfonija,
v zidanici spočeta,
odzvanja, odmeva, vriska,
v akorde ljubezni vpeta.
Okna v mestu so zažarela.
Dva mlada na klopci pod kostanji
sta se ljubeče objela,
zelena trava kot svilnata preproga
se je okoli pogrnila,
pomlad razprostrla medena je krila.
Jakčev Breg v tihosti sameva.
Lamutova Krka čez jez čas odšteva.
Šali Severin reki in logu prepeva,
po strehah mesta sonce mavrično preseva.
Luna, nezamudno sanjava,
mežika v vodnjaku mladi nevesti,
Kettejevi ljubici nezvesti,
trosi zgodbe iz čarobnih povesti.
Mehko boža veter rože, trnje,
povesti Trdinove, bajke šepeta
ostarelim zidovom mestnega sveta.
Kapiteljski zvon uro zadnjo bije
razpadajočim zidovom sokolske hiše.
V srce pomlad novomeško
iz nedavne minulosti riše.
Spreminjajo mesto svetlobe in sence,
ljubezni, rojstva, smrti, uspehi, porazi;
včasih iz šumenja spominov,
rožljanje vojne vanj se priplazi.
Bronasti talec na Vratih veleva:
»Naprej bratje v svobodo
iz nekdanjih temnic!
Mesto je večno,
mesto je novo,
razcveteno – za knjigo rastočo,
prebujeno – za let neučakanih ptic!«
Kadar srce je otožno, samo,
če joče od bolečin vsakdana,
grem v mesto, v moje mesto,
v večno novo, večno mlado.
Pripravila R. P, fotografija pa je s spleta.
