V torek, 30. maja 2023, je voditelj društva Družina in Življenje Benjamin Siter v Kulturnem domu Krško moderiral pogovorni večer s Saro in Bojanom Doljakom iz Logatca. Pogovor, ki ga je v okviru občinskega praznika Občine Krško pričela s svojo težko življenjsko preizkušnjo podžupanja občine Krško, je potekal v duhu hvaležnosti za življenje.
Številni poslušalci smo od Sare in Bojana slišali mnogo več, kot smo pričakovali. Najprej smo izvedeli o njunih romantičnih začetkih skupne življenjske poti, o Sarinem pogumu, da je Bojanu napisala pismo, da bi se rada starala z njim, in o njegovem pojasnilu, da si želi iti po isti poti, vendar da potrebuje nekaj časa za razmislek. Takrat je tudi dozorela Sarina odločitev, da stopi na pot vere. Sledila so lepa študentska leta, poroka, bivanje v Bostonu, postala sta starša hčerki Maji in nato še sinu Valentinu.
Življenje pa je zahtevno. Ni vedno samo tako, kot smo si mi zamislili. Vsemu lepemu v njunem življenju so sledile bridke preizkušnje: bolezen in smrt Sarinega brata, spontani splav na božični večer leta 2010 in Sarina diagnoza multipla skleroza aprila leta 2011.
Sara se je najprej upirala bolezni, bila je jezna in se je pritoževala Bogu, zakaj jo je zapustil. Najprej je bolečino skrivala v sebi in se zaprla v svoj notranji svet, po treh letih od diagnoze ga je začela iskreno deliti z Bojanom. Ob poslabšanju bolezni, spazmi glasilk in hudi dihalni stiski, ko je njeno življenje viselo na nitki, je prišla do pomembnih spoznanj. Z vero je osmislila trpljenje. Z Bojanom sta osmislila obljubo, ki sta si jo dala na poročni dan, in sta hvaležna, da sta še vedno skupaj. Vsak dan si povesta in pokažeta, da se imata rada.
Ko je Sara spoznala, da je tudi njena duša tista, ki potrebuje Zdravnika, je začela pisati. Svoje zapise je najprej objavljala na Facebooku, februarja letos pa so izšli v knjigi DA, Življenje!, ki jo je možno naročiti na spletni strani www.saradoljak.si.
Sara je v zadnjem času večkrat udeleženka številnih znanstvenih razprav o evtanaziji in pomoči pri samomoru. Z nami je s pomočjo komunikatorja delila svoja spoznanja tudi o tem.
»Kaj je kultura smrti? To je kultura, ki ločuje telo in dušo. To je kultura, ki smrt vidi ne samo kot pravo rešitev, ampak tudi kot najboljšo rešitev. Pravijo, da je evtanazija dostojanstvo. Pa je to res? Jezus je rekel: Vzemi svoj križ in hodi za menoj. Če mu sledimo, pomeni, da nikoli ne bomo sami in da nekam gremo z njim. Da bomo z njim za vedno v nebesih. Ne bo vedno hudo. Bolje bo, veliko bolje. Ko trpimo z Jezusom na križu, se dvignemo v pravo dostojanstvo. Evtanazija pa je sladka tabletka strupa. Kaj se je zgodilo, da si ne pomagamo živeti, temveč si pomagamo umreti? Ne omenja se, kako bi bilo umreti po naravni poti, ne omenja se odrešilnega trpljenja, dejstva, da nas trpljenje očiščuje. Kaj pa, če se še moram naučiti pomembnih, nepogrešljivih lekcij življenja, ki jih moram še živeti? Vera je edini način, da se izvlečemo iz življenja v obupu, pomanjkanju, dvomu in negotovosti. Brez razodetja o tem, da nas Bog ljubi, bi bil boleč svet brezsmiseln. Bolečina ne bi imela smisla. Ne trdim, da bolečina ni boleča. Bolečina boli. Poskušam le pokazati, da krščanski nauk o tem, da smo postali »popolni skozi trpljenje«, ni neverjeten. Da je otipljiv, je zunaj mojega načrta. Dopustiti moramo umiranje in pustiti umreti človeku, ko pride njegov čas. Tudi sama si želim, da se z mano ne izvaja nobenih nasilnih postopkov, ko dahnem v svoj zadnji dan življenja, saj gre za spoštovanje meje lastnega umiranja z lajšanjem bolečin, in ne za mojo osebno odločitev za smrt.«
Sara in Bojan menita, da je taka preizkušnja, kot je njuna, blagoslov. Nekateri ju pomilujejo, drugi občudujejo. Oboje je zmota, onadva sta šele na začetku poti, se še učita, tako pravita. Ob bolezni rasteta.
Fotografiral: Franci Koncilija
Pripravila: Marjana Štern
