Razkrivanje načinov, kako si človek prilašča in preobraža naravo, razkriva bioumetnost, ki si zastavlja vprašanja o človekovem odnosu do naravnega okolja, o naši želji in možnosti, da vanj interveniramo, pa tudi o okoljskih spremembah. Biotehnološko umetnost lahko definiramo kot umetnost, ker omogoča manipulacijo z živim materialom in naslavlja z biotehnologijo povezana vprašanja.
Jeremy Rifkin
Biotehnologija se je ob prelomu tisočletja izkazala za tako ključno, da je Jeremy Rifkin, ameriški družbeni teoretik in pisatelj, uvedel pojem
stoletje biotehnologije, nanjo pa se je kaj kmalu pričela odzivati tudi bioumetnost. Ne gre le za golo fascinacijo nad novimi odkritji, temveč za kritični pogled na njihove posledice in potenciale z vprašanji o našem odnosu do naravnega okolja, o naši želji in možnosti, da vanj interveniramo, ampak gre zadnje čase vse pogosteje tudi za globoka okoljska vprašanja.
Avtorica bioumetnosti Susan Hiller
Tako umetniška dela, ki temeljijo na avtonomni rasti in odmiranju mikroorganizmov, katerih razvoj nadzorujemo – in si ga torej lastimo – le delno, ne spodkopavajo le našega dojemanja avtorstva, temveč tudi naš horizont pričakovanj. Kako pristopiti do dela, ki ni stalno in nepremično, temveč mrgoleče, gomazeče, živo in posledično končno? Zato morda ne preseneča, da nova odkritja, podprta s človekovo hkrati koristno in uničujočo težnjo po uporabi biotehnologije in pridobivanju oblasti tako nad seboj kot nad naravnimi procesi v splošnem, svoj odtis puščajo tudi na polju umetnosti.Navsezadnje je po prepričanju umetnice Susan Hiller»umetnost po defeniciji antropološka praksa, umetnikova naloga pa je razkriti še neartikulirane kode, poznane, a nerazumljene oblike«. Razkrivanje in kritično preizpraševanje načinov, kako si človek interpretira, prilašča in preobraža naravo, žene umetnike pogosto v bioumetnost.
Kot izpostavlja umetnica in teoretičarka Polona Tratnik, se biotehnološka umetnost kot umetnost, ki omogoča manipulacijo z živim materialom in naslavlja z biotehnologijo povezana vprašanja, razvija že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Na prelomu tisočletja se je pojav biotehnologije pokazal kot zelo pomembno področje, ki bo korenito spremenilo našo prihodnost, saj je pred nami stoletje biotehnologije. Pri tem je zelo zanimivo, da se je nanj začela odzivati tudi umetnost s svojimi vizijami, kritikami, etičnimi vprašanji, pa tudi z manj kritično obremenjenimi eksperimentiranji z novimi materiali.
Zadnja leta pa so se številni bioumetniki začeli ukvarjati tudi z ekološkimi vprašanji, povrhu vsega pa je vsakršna bioumetniška praksa tehnično in raziskovalno zapletena. Pri tem običajno ne gre za golo fascinacijo nad novimi možnostmi in odkritji na področju bioumetnosti, temveč za analitičen in kritičen pogled na njihove potencialne učinke, dodaja umetnostni zgodovinar in kurator Miha Colner.
Naravne katastrofe
Zato je osrednja tema običajno povezana z vprašanji o odnosu človeka do naravnega okolja, o razumevanju drugih živih in neživih bitij onkraj antropogenih diskurzov, o posledicah bioinženiringa in možnosti človeka, da intervenira v tradicionalno naravne procese.
Pri vsem tem se kot neizbežna pojavijo okoljska vprašanja, ki so postala ena od osrednjih razprav v javnosti. Zato je bioumetnost danes morda še bolj relevantna kot pred dvema desetletjema.
Fotografije so s spleta.
Vir: Delo
Zbral in uredil: Franci Koncilija
