LITOŽELEZNI IZDELKI, SPREGLEDANA KULTURNA DEDIŠČINA NA NAŠIH POKOPALIŠČIH

Konec oktobra 2019 so v knjižnici Bena Zupančiča v Postojni odprli zanimivo razstavo, ki je predstavila doslej bolj ali manj spregledan del naše kulturne dediščine. To so litoželezni izdelki, ki vztrajno izginjajo z naših pokopališč, tudi na Dolenjskem in v Beli krajini, kjer so naši predniki na grobove postavljali železne križe, ki so jih izdelali predvsem v Auerspergovi livarni na Dvoru pri Žužemberku. Umetnostnozgodovinska stroka je z razstavo utemeljeno opozorila na njihovo vrednost, lepoto in smiselnost ohranjanja tovrstne kulturne dediščine za zanamce.

UVOD

Umetnostna zgodovinarka Simona Kermavnar je pri svojem znanstveno-raziskovalnem delu, zlasti pri umetnostnozgodovinski topografiji na slovenskih pokopališčih, naletela na litoželezne izdelke, za katere se je izkazalo, da doslej še niso bili ustrezno evidentirani in raziskani. Gre za izdelke iz 19. in prvih desetletij 20. stoletja, ki so rezultat industrijske revolucije. Zaradi serijske izdelave so bili v preteklosti (in so še vedno) marsikdaj neprimerno obravnavani, veliko jih je bilo tudi uničenih.

mag. Simona Kermavnar

ALI SO RAZISKANI IN EVIDENTIRANI IZDELKI LIVARNE NA DVORU?

Razstava v Postojni je sicer podrobno predstavila lokalne litoželezne izdelke (križe, stenske plošče, stele, ograje, svetilke, nagrobne spomenike z različno simboliko) tako imenovanega umetniškega liva s pokopališč predvsem s postojnsko-pivškega območja in okolice. Pri opremi pokopališč je ta material namreč igral ključno vlogo. Zaradi množične proizvodnje je bila v primerjavi s klesanimi oziroma kamnoseškimi izdelki dostopnejša tudi njihova cena. Pri nas so se ohranili izdelki več tujih livarn, zlasti moravskih, češko-šlezijskih in avstrijskih ter domače Auerspergove livarne na Dvoru pri Žužemberku, ki predstavlja začetke industrijskega oblikovanja pri nas. Med izdelki, ki izstopajo po kvaliteti, Kermavnarjeva izpostavlja kip mrtvega Kristusa (korpus) na pokopališkem križu v Pivki, ki je najverjetneje nastal po osnutku Antona Dominika von Fernkorna (1813–1878), enega vodilnih kiparjev historizma neobaročne smeri.

V Sloveniji so mu do pred kratkim napačno pripisovali avtorstvo štirih litoželeznih psov pasme molos pred ljubljanskim dvorcem Tivoli. Pri nas srečamo enak korpus tudi na Vojskem nad Idrijo, izdelani pa so bili v Salmovi livarni na Moravskem, ki je po celotni habsburški monarhiji slovela po kakovosti svojih izdelkov.

ALI STROKO SPLOH ŠE ZANIMA ZATEČENO STANJE ŽELEZNIH NAGROBNIH KRIŽEV?

Simona Kermavnar pravi, da se je litoželezna dediščina v večji meri ohranila na odročnejših pokopališčih. V času njenega sistematičnega odstranjevanja z naših pokopališč, zlasti po drugi svetovni vojni, pa so bili nekateri križi pred odvozom na smetišče starega železa rešeni in postavljeni kot znamenje, vendar so kot taki skoraj vedno ohranjeni le delno.

»Ko govorimo o dediščini, pri nas največkrat ne moremo mimo kamna, ki nas zlasti zaznamuje. Zato smo še posebej veseli, da smo lahko prispevali k odprtju razstave, ki predstavlja tudi drugačen tip dediščine, ki je včasih niti ne prepoznamo, čeprav skriva bogato preteklo ustvarjanje,« je poudaril koordinator razstave Andrej Smerdu iz postojnskega društva Bakla, ki je pripravilo razstavo. Prepričan je, da je razstava pomembna ne le za lokalni prostor, temveč tudi širše, v prihodnje pa načrtujejo njeno gostovanje tudi v drugih krajih, katerih dediščino predstavlja.

Fotografije so s spleta

Vir: Primorske novice

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.