Če bi šli zdaj na ulice in spraševali ljudi, katere pesnike poznajo, bi verjetno odgovarjali: Prešerna, Gregorčiča, Ketteja, Župančiča, Kosovela, morda Toneta Pavčka … Veseli bi bili, če bi se znašel na seznamu tudi Severin Šali.
Verjetno bi bilo še slabše, če bi spraševali izključno po dolenjskih pesnikih. Zakaj tako? Odgovor je jasen. Če izvzamemo Toneta Pavčka, dolenjski pesniki niso dobili mesta v literarnem kanonu, to je med tistimi besedili, ki naj bi jih poznal vsak kolikor toliko izobražen človek. Prav tako niso umeščeni v dosti strožji šolski kanon. Ni jih v literarnih leksikonih, ni jih v šolskih berilih. Ostajajo na obrobju in znani le literarnim sladokuscem.
Danes to velja še bolj kot v preteklosti, saj je bralna kultura verjetno še na nižji ravni, kot je bila v 19. stoletju, ko je bila pismenost še privilegij. Dejstvo je, da so avtorji, ki niso predstavljeni v šolskih berilih, odvisni od tega, kako za ohranjanje njihove literarne dediščine skrbijo v lokalnem okolju.
Kakšne so posledice? Avtorji so sprva morda pomembni na lokalni ravni, sčasoma pa poniknejo v pozabo. Čigava naloga je skrb za to, da se to ne zgodi? Ko govorimo o naših dolenjskih avtorjih, je to prav gotovo tudi naloga našega kulturnega društva, ki si je nadelo ime Severina Šalija. S predstavljanjem dolenjskih ustvarjalcev bi bilo potrebno poskrbeti za njihovo umestitev vsaj v lokalni kanon in v tisti del šolskih učnih programov, ki je rezerviran za spoznavanje domačega okolja.
Jožica Jožef Beg
