Razmišljanje o treh baletnih velikanih
Franci Koncilija
TRISHA BROWN
18. maja bosta minila dva meseca, od kar je v San Antoniu v Teksasu po dolgotrajni bolezni umrla ameriška koreografinja in baletna plesalka Trisha Brown (1936–2017). Rodila se je 25. novembra 1936 v Aberdeenu v Washingtonu. Kmalu se je z družino preselila v Kalifornijo, kjer je leta 1958 diplomirala na plesnem oddelku Mills Collegea in tam začela tudi poučevati.
Poleti 1961 je bila v San Franciscu na poletni šoli znamenite plesalke in koreografinje Anne Halprin, ki je v sodobni ameriški ples uvedla metodično improvizacijo in proceduralizme, njeno delo s predmeti pa je Trishi Brown odprlo povsem nove možnosti. Septembra istega leta je bila že v New Yorku, kjer je začela vaditi in preizkušati nove kompozicijsko-plesne možnosti.
Trisha Brown je kot talentirana plesalka hitro napredovala in tako je 6. julija 1962 v Washingtonu v cerkvi Judson že imela prvi nastop med šestnajstimi koreografskimi večeri v okviru znamenitega in revolucionarnega ameriškega umetniškega kolektiva Judson Dance Theater, ki v zgodovini plesa pomeni najglobljo prekinitev z vsem, kar je ples do takrat predstavljal. S čistim gibom je popolnoma spremenila pogled na koreografijo in ples. Tako je Trisha Brown postala ikona postmodernega plesa na svetovni ravni. Kot pionirka »čistega giba« je raziskovala elementarno gibanje telesa, kot so ležanje, stoja, hoja, obračanje in podobno. Ples je začela umeščati tudi v kraje urbane arhitekture: na pločnike, v parke, na pročelja in strehe zgradb, ulice itd.
Starejši ljudje se jo še spominjajo, kako je pred leti s svojo plesno skupino Trisha Brown Dance Company na zadnjem evropskem gostovanju nastopila in plesala tudi v Ljubljani, v prostorih Španskih borcev, kjer je bil moderator publicist, kritik in ustanovitelj Začasnega slovenskega plesnega arhiva Rok Vevar. Trisha Brown je napisala kar nekaj knjig, za svojo ustvarjalno pot pa je prejela tudi prestižno nagrado McArthur Fellowship.
Pia in Pino Mlakar pred svojo leseno hišo v Ločni v Novem mestu. (Foto: MiM)
PIA IN PINO MLAKAR
Zaradi pomembne razlike v letih pa tudi zaradi geografske razdalje med omenjenimi baletnimi osebnostmi najbrž ne bomo nikoli izvedeli, ali so se ti trije velikani svetovnega baleta osebno poznali ali celo srečali. Novomeščan Pino Mlakar je bil od Trishe starejši domala 30 let, v pogovorih, ki sem jih imel s Pinom in Pio, pa beseda ni nikoli nanesla na Brownovo. Ob praznikih, ko smo se običajno srečevali in družili, je Pino z mojimi otroki najraje igral tombolo, se pri tem neizmerno zabaval in užival v igri, ob kateri se je morda spominjal svojega otroštva. Pia nas je kljub svoji elegantni zadržanosti rada postregla s potico, piškoti in z vročim čajem.
V letih, ko sta se Pino in Pia že pripravljala na odhod s tega sveta in na srečanje s svojim Stvarnikom, so pogovori postajali vedno zahtevnejši in po vsebini bogatejši. Čutil sem, kako je Pina skrbelo, ali bo lahko uresničil svoje želje in pričakovanja. Neizmerno sta si želela, da bi njuna čudovita lesena hišica tik nad zeleno Krko postala hiša baleta, nekakšen baletni muzej …Navdušeno in z ognjem v očeh mi je kar naprej razkazoval prostore in mi razlagal, kje bo stal ta ali oni rekvizit, pomembnejša knjiga ali baletna obleka in podobno.
Ko je umrla Pia, ko nista več mogla »korakati v dvoje« (pas de deux), kar je še vedno napisano na zapuščenem dvorišču, ga je to vprašanje še bolj obremenjevalo. Žal njegova želja ni bila uresničena.
Pia in Pino sta bila dobesedno ukoreninjena v umetnost, kot Trisha Brown. Vsi trije so umetnost preprosto živeli. Vsem trem so bila njihova telesa pot k umetnosti, plesu, baletu. To jih je reševalo pred izpraznjenostjo življenja in jih navdajalo z upanjem, smislom in z ljubeznijo. S plesom so se kar naprej na poseben način združevali s stvarstvom, ki je tako nedoumljivo lepo in prešerno … Njihovo življenje je bilo resnično lepo.
