»Kot bi živela nekaj življenj, mar ne? In vedno sem najbolj uživala prav v tistem, v katerem sem bila, haha … Zdaj sem v svojem najlepšem življenjskem obdobju: ni več dram, opravila sem z občutki krivde, objemam svojo pokojno mamo, ki mi je šla včasih tudi na živce, hčeri sta čudoviti osebi, lepi navznoter in navzven, trije vnuki čarobna bitja, ki me vedno očarajo … Najstarejša vnukinja se bo prihodnje leto poročila … Pogledujem v kaščo svojega srca, v kateri kipi od ljubezni mene do drugih in drugih do mene. Vem, da sem ogromno naredila za posamezne ljudi in za družbo. Polno sem živela. Ne obžalujem ničesar in to je najboljša popotnica za lepo smrt, hura!«
Manca Košir ni le zbiralka knjig, ampak tudi zbiralka zanimivih ljudi. Zdaj je, kot pravi, v svojem najlepšem življenjskem obdobju… »Najtežje umirajo tisti, ki obžalujejo«, pravi Manca Košir.Med vsemi nazivi, ki jih je pridobila med svojo kariero, se zdi, da je v zadnjem času predvsem učiteljica življenja. S svojimi literarnimi deli spodbuja številne bralce k razmisleku o življenju, smrti, stvareh, ki so nekako prvinske, a se jih v želji, da bi dosegli višje materialne cilje, vse manj zavedamo ali pa se jim celo načrtno izogibamo …Manca Košir se v svoji knjigi Darovi minevanja dotika tistega, kar pri mnogih (še posebej v sodobnih, odtujenih časih) velja za velik tabu: njeni dopisovalci pripovedujejo različne zgodbe o odhajanju s tega sveta, o minljivosti in minevanju ter o človeškem (ne)sprejemanju vsega tega. A Darovi minevanja nikakor niso knjiga o smrti, pač pa knjiga o življenju in globokih bivanjskih spoznanjih. So vse tisto, kar Manca Košir, ta vsestranska ženska tisočerih talentov, ki lahko med vse svoje dosežke šteje tudi avtorstvo osemnajstih knjig, izžareva in tudi živi. Polno ter brez pretvarjanja, ker je trdno prepričana, da je »navdihujoče osmišljati svoje življenje«.
Manca Košir
Na tem božjem svetu je vse prepleteno, vsi smo povezani, torej so Darovi minevanja tudi logična posledica spremljanja umirajočih.V sanjah sem dobila celoten načrt in vsebino in rečeno mi je bilo, naj prvo pismo napiše oseba z obsmrtno izkušnjo. Čeprav Ksenije Malie Leban nisem osebno poznala, brala pa sem intervju z njo o njeni »klinični smrti«, sem jo povabila k dopisovanju. Ko je prišel njen odgovor, se je začelo vse odvijati z neverjetno naglico in knjiga je od prvega pisma do izida potrebovala samo deset mesecev. Rekord! Zagotovo ima za to zasluge tudi moja pokojna mama, ki je pospešila izdajo knjige kot svoj dar ob koncu svojega življenja. Zdi se, da rojstvo in smrt z roko v roki objemata Življenje oziroma sta na poseben način Življenje.
Smrt smo v zadnjih desetletjih odrinili za zidove bolnišnic in domov za stare, govorjenje o njej pa prepustili senzacionalističnemu upovedovanju, ki z intimnostjo smrti nima nič opraviti. Vse več je ljudi, ki še nikoli niso videli mrliča in ga najbrž tudi ne bodo. Kakšna škoda! Kajti videti mir na obrazu umrlega, nas navdaja z upanjem! Občutiti ob mrtvem, da smo mi živi, torej imamo možnost kaj spremeniti, še kaj dobrega narediti, osmisliti svoje življenje, ki bo nekega dne tudi minilo, je vendar navdihujoče! Smrt je naša prijateljica, ki nas uči polno, radostno bivati, zato hvala, hvala ji!
Zato sem z veseljem prostovoljka hospica, ker znam ceniti to milost, da smem biti v najbolj intimnih trenutkih človekovega življenja, ob njegovih poslednjih dneh in urah, ob njej ali njem. Kakšna Milost, kakšen privilegij! Vedno znova rečem, da spremljanje umirajočih ni le pot duhovnosti, ampak je bližnjica do zavedanja, notranjega miru in globokega zaupanja. Do božjega, ki je v slehernem izmed nas, če le odpremo svoje srce in si upamo zazreti v globoko tišino, kot pravi ljubi Srečko Kosovel. Njegovo pesem O, saj ni smrti pogosto berem umirajočim, mrtvim in živim.
O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo tišina je pregloboka.
Kakor v zelenem,
prostranem gozdu!
Samo odmikaš se,
samo tih postajaš,
samo sam postajaš,
sam in neviden.
O, saj ni smrti, ni smrti!
Samo padaš, samo padaš,
padaš, padaš…
v prepad neskončne modrine.
Manca Košir je še kako prepričana, da nobenega resnično globokega čustva ni moč zlahka prenesti, tudi smrti ne! Vsaka bolečina zelo boli. Vprašanje pa je, ali si to dovolimo. Mnogi pred bolečino bežijo. Jo »pometejo pod preprogo«, se vdajo drogam, športajo kot obsedeni, samo da bi pozabili, kako zelo jih v resnici boli. A od umrlega se ne moremo posloviti drugače kot z bolečino in žalovanjem. In umrli niso le tisti, ki so izdihnili, temveč so umrli lahko naši bivši ali celo sedanji partnerji, starši in celo otroci. Ker so mrtvi naši odnosi! Sprejeti to bolečino, bolečino dobesedne smrti ali metaforične smrti odnosov, je velik pogum. A tudi edino, kar bolečino umiri in nas odreši njenega gospostva. Kdor si ne dovoli zares žalovati, kdor pred bolečino beži, tega ima bolečina v posesti. Napada ga v sanjah, najeda njegovo telo, mu zastruplja organe … Zato pogumno na pot. Pojdimo vase, v središče bolečine! Ustavimo se v njej. Doživimo jo v vsej polnosti! Pojdimo tja, kjer najbolj boli. In zgodil se bo čudež. Vse manj bo bolelo in samo tako bomo lahko preživeli! To je prava zmaga in največje upanje, ki ga zmoremo dejansko tudi uresničiti!
Fotografije so s spleta.
Viri: Delo, Dnevnik in Nedeljski
Zbral in uredil: Franci Koncilija
