Stavka, ki je potekala od 13. do 15. januarja 1958. leta v slovenskih rudarskih revirjih, je bila tedaj, v socializmu, nekaj povsem nepričakovanega, saj naj bi ne bil “štrajk” v državi, kjer so delovna sredstva, tovarne in rudniki, v lasti delavcev, teoretično sploh možen.
Pa vendar! Zgodilo se je. 13. januarja 1958 je popoldanska izmena delavcev v jami Pesko v Trbovljah prenehala delati. O dogodku v rudniku so bili kmalu obveščeni vodstveni organi rudnika, okoli 23. ure pa še republiški sekretariat za notranje zadeve. V hrastniškem rudniku so začeli stavkati naslednji dan, v Zagorju pa 16. januarja ob pol štirih popoldne. V prvi organizirani množični stavki v socialistični Jugoslaviji je tako v vseh treh rudnikih stavkalo okoli 5.200 rudarjev. Rudarji so se odločili za stavko zaradi nizkih plač, kar je bila posledica takratnega administrativno- planskega gospodarstva zaradi neustreznih cen premoga, nezadovoljni pa so bili tudi zaradi razmer v revirjih in negotove prihodnosti rudnikov.
Domačinu Mihi Marinku, ki je bil sekretar CK ZKS, predsedniku izvršnega sveta RS Stanetu Kavčiču in direktorju rudnikov Lojzetu Ribiču so rudarji na pogajanjih povedali, da ne gre za klasično stavko, ampak za demonstracijo proti birokraciji in gospodarskemu sistemu, kar je bilo v tistih časih tudi nezaslišano.
Slovensko in jugoslovansko politično vodstvo je bilo zaradi stavke šokirano, saj je ta stavka ovrgla dolgoletno prepričanje, da socializem v svojem bistvu zagotavlja miren in postopen razvoj.
Stavka je močno razdelila slovensko partijsko vodstvo glede načina reševanja zaskrbljujočih nastalih razmer, saj si oblast ni smela privoščiti presenečenja. Po navodilu Ivana Mačka je milica tajno nadzorovala dogodke, na Trojane pa so s tovornjaki poslali oboroženo milico in vojsko JLA, za vsak primer …
Napetost je iz dneva v dan nevarno naraščala, zato sta se Stane Kavčič in direktor rudnikov Lojze Ribič odločila za tvegano potezo in še pred odločitvami zvezne vlade v Beogradu rudarjem obljubila uresničitev njihovih zahtev. Tako so rudarji 15. januarja 1958 prenehali stavkati.
Kako malo je manjkalo, da bi lahko prišlo do prelivanja krvi, potrjuje izjava Edvarda Kardelja, ki je 24. januarja 1958 na plenumu CK ZKS dejal: »Mislim, da je bilo zgolj naključje, da tudi v Trbovljah ni bilo treba intervenirati z orožjem!«
Pripravil: Franci Koncilija
(Vir: Wikipedija)