Že jeseni davnega leta 2005 je izšla knjiga Čudovito življenje Josipa Broza Tita, ki jo je napisal pisatelj, aforist in režiser Žarko Petan (1929–2014 ). To je knjiga, ki Tita obravnava nekoliko drugače kot množica knjig, ki so brezmejno poveličevale njegovo osebnost. Avtorju Žarku Petanu se je Titovo življenje kazalo kot neskončen niz pustolovščin, nenavadnih naključij, prikrojene zgodovine, izmišljenih zgodb, ponaredb, propagandnih sloganov in kar je še podobnih ukan, s katerimi navadno spretni politični manipulatorji ustvarjajo karizmatične osebnosti.
Ko je Žarko Petan pisal knjigo o Titu, seveda ni pričakoval, da bo zbudila tolikšen odmev, še posebej pri Hrvatih. Petanove zgodbe o tem, da naj bi bil Tito veren, čeprav se je deklarativno razglašal za ateista, so bile pravo presenečenje. Navsezadnje je mogoče dokazati, da se je Tito po amputaciji noge v ljubljanskem Kliničnem centru srečal in pogovarjal z duhovnikom… Žarko Petan pa je brez »dlake na jeziku« v svoji knjigi napisal, da je bilo Titovo življenje v drugi polovici njegovega življenja resnično čudovito. Nedvomno je bil pameten, iznajdljiv, pa tudi zvit. Preživel je partizanstvo, stalinizem in navkljub domnevnemu ponesrečenemu atentatu umrl v visoki starosti in v postelji.
Žarko Petan
Pisatelj in aforist Žarko Petan se je lotil pisanja knjige o Titu tudi zato, ker je domala petdeset let živel v Jugoslaviji, v kateri je bil Tito gospodar življenja in smrti vseh državljanov. Petan pa, ki je bil zaznamovan s kapitalistično provenienco, njegov oče je bil lastnik znamenite mariborske kavarne Astorije, se ni mogel oziroma hotel prilagoditi komunističnemu sistemu, ki zanj zato ni bil prijazen. Kljub vsem pritiskom tedanjega režima pa je Petana Tito zanimal predvsem kot človek, saj ga je zlasti zaradi osebne karizme in instinkta imenitnega politika imponiral in občudoval. Skratka,Tito je bil zanj provokativna osebnost, polna nasprotij, kakršna se rodi vsakih petdeset let… Najhujša »provokacija« v knjigi pa je bila trditev, da je bil Tito zgleden vernik, katoličan! V knjigi tega Petan seveda ni napisal, da je bil Tito zgleden vernik, ampak so to pripisali slovenski in hrvaški časniki. Petan je objavil anonimno pismo, v katerem je neznanec zatrjeval, da se je Tito pred smrtjo pogovarjal z duhovnikom Frančkom Križnikom, ki je pozneje umrl v nenavadnih okoliščinah prometne nesreče v Nemčiji. Žarko Petan je pozneje izvedel za nekatere dogodke, ki so potrjevali Titovo naklonjenost do Cerkve in vere, s katerima pa se je razšel, ko ga je domači župnik v Kumrovcu oklofutal, ker je nekaj naredil narobe. Žarko Petan je v intervjuju o knjigi povedal, da so tudi za Ivana Mačka Matijo (1908 – 1993)pravili, da se je na smrtni postelji spovedal; ko pa je umiral zloglasni partizan, literarni zgodovinar in prevajalec Dušan Pirjevec Ahac (1921 – 1977) pa je klical duhovnika, a je njegov prihod preprečil Edvard Kardelj.
Žarko Petan je v nadaljevanju o svoji knjigi o Titu povedal, da je bilo domala vse v povezavi s Titovim življenjem spretno skrito ali prirejeno.
Marjan Grahut pa je o Petanovi knjigi zapisal, da je v marsičem sporna, zato jo priporoča predvsem tistim bralcem, ki nikakor in ničesar ne jemljejo pretirano zares, vključno z ideologijami vseh barv in z njenimi izpostavljenimi nosilci vred. Zato omenjena knjiga o Titu Žarka Petana,vsem znanega pisatelja in nosilca številnih javnih funkcij, izrecno sodi v to kategorijo pisanja, do katere je dobro obdržati neko distanco.
Marjan Grahut
Fotografije so s spleta.
Vira: Revija Jana in Delo
Zbral in uredil: Franci Koncilija
