V Narodnem domu v Celju je bil v torek, 25. avgusta 2020, osrednji Veronikin večer s podelitvijo 24. Veronikine nagrade za poezijo, ki jo je dobil pesnik Borut Gombač za pesniško zbirko S konico konice jezika. Na prireditvi so podelili tudi zlatnik poezije, ki ga je za življenjsko delo prejel Iztok Geister. Tretje literarno priznanje pa je šlo na podelitvi v roke lavreatu male Veronike, zmagovalcu pesniškega natečaja za srednješolsko mladino Aljažu Primožiču. Že od leta 1997 Mestna občina Celje podeljuje Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko leta v Sloveniji.
Nobenega dvoma ni, da je pesniška zbirka Boruta Gombača S konico konice jezika, ki jo je pripravljal desetletje, zadnje leto pa zgolj pilil, je najboljša zbirka zadnjega leta. Gombačeva pesniška zbirka nas po besedah strokovne žirije, ponovno spomni na razliko med ustaljenim pojmovanjem jezika kot odraza resničnosti in jezika kot snovi, ki ima zmožnost tvorjenja pomenov in oblikovanja različnih, nasprotujočih si resničnosti. Jezika, ki ne sporoča, kakšen je svet, ampak pesnika in bralca umešča v svet. Zato ni čudno, da je pesnik Borut Gombač zapisal: »Največji užitek je, ko začnem pisati pesem in v nekem trenutku moje pisanje nadaljuje pesem sama.«
Za eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji so bili nominirani še Vesna Liponik z zbirko Roko razje, Jana Putrle Srdić z zbirko Oko očesu vrana, Lucija Stupica z zbirko Točke izginjanja in Uroš Zupan z zbirko Sanjska knjiga. O poeziji dobitnika prestižne nagrade Boruta Gombača in o nominiranki Luciji Stupica sta člana strokovne žirije zapisala, kakor sledi.
Borut Gombač se v zbirki »S konico konice jezika« pogumno loti raziskovanja jezika kot snovi, ki jo je treba razgraditi, pregnesti in preoblikovati, da se v njem lahko razprejo nove ustvarjalne možnosti in poti. Gombačev pesniški subjekt je obenem tvorec in opazovalec razgradnje pomenov, ko se besede trgajo »na zloge, črke, pračrke …«, da v njih zasijejo iskre novih podob. Vendar pa po razgradnji svet ni več tak, kot je bil prej – zaznamuje ga odsotnost kakršnekoli absolutne oporne točke in perspektive. V verzih »Ta drveča voda nima struge, z reko teče tudi breg« lahko zaslišimo odmev relativnostne pesnitve Gregorja Strniše; tudi Gombačev svet popotnika skozi vsakodnevne zgode in nezgode je svet fizikalnega relativizma, ko meja med subjektom in objektom, svobodno voljo in determiniranostjo ni več jasna. Tudi v Gombačevih pesmih lahko prepoznamo nakazano baladno strukturo, ko vsaka usojenost vodi v neizbežno smrt, vendar pa avtor tu dogajanje svojih pesmi zaustavi in raziskuje tanko mejo med življenjem in smrtjo, kot da bi ta zaustavljeni čas ponujal tudi prostor za raziskovalni navdih. Svinčena konica izstreljene krogle se že dotika kože, a žrtve še ni zadela. V tej razliki med biti in ne biti Gombač gradi pomenske labirinte, svoj splet norosti in bolečine, ki ga raziskuje subtilno, čutno in zavzeto – s konico konice jezika.
(Dr. Igor Divjak, predsednik strokovne žirije)
Lucija Stupica v »Točkah izginjanja« tematizira intimne notranje krajine, v katere vstopa zunanji svet v vsej svoji bivanjski, časovni in prostorski razsežnosti. Včasih je protagonistka na te vstope pripravljena, jih zavestno priklicuje, včasih so samodejni, lahko tudi nasilni. Pojavlja se motiv severnega otoka, ki je otok resničnosti, sopostavljen južnemu otoku, ki je otok hrepenenja in sanj. Motiv severne svetlobe, s katero sta osvetljena novi dom in nova domovina, ki nista danost, temveč nekaj, kar je treba vsak dan znova oblikovati, z nenehno preizprašujočo se ljubeznijo, napori in odrekanji. V tukaj in zdaj, ki ju mestoma izrazito opredeljuje motiv tujstva ter ju avtorica izpisuje pronicljivo, prepričljivo in živo, vdirajo drugi časi, kraji, predniki, drugi glasovi, možne zgodbe, igre današnjega dneva, jutrišnja hrepenenja – vse to se v zbirki »Točke izginjanja« izpisuje kot pretanjeno zložena zgibanka preteklega, sedanjega in prihodnjega, ki tvori vsoto življenja. Na slogovni ravni je zbirka enovita, dikcija dognana in premišljena, pesmi imajo narativen značaj. Zbirko preveva posebne vrste melos in to težko opredeljivo bivanjsko občutje je v tej zbirki ubesedeno na izrazito presežen način.
(Petra Kolmančič, članica strokovne žirije)
Vir: Delo in Večer, fotografije pa so s spleta.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
