Bilo je leta 1948, ko je mlada mati v majhni vasi Štrit rojevala svojo tretjo hči. Oče je hitel po vaško babico, ki je živela na drugem koncu vasi. S svojo veliko usnjeno torbo, v kateri je imela porodniške pripomočke, se je takoj odpravila na pot. Ko je prišla k materi, je iz torbe potegnila belo prekuhano in zlikano trikotno ruto in si jo nadela čez nos in usta. Rodila se je tretja hči, ki je najprej zagledala obraz obilne ženske, ki je bil prekrit z masko iz bele lanene tkanine.
Oče je konec tedna, navadno ob večerih nosil žito v mlin, kot petletno dekletce sem stopicala za njim. V mlinu naju je sprejel prijazen, bolj majhen možic, ves bel od moke, čez nos in usta je imel zavezano trikotno žensko ruto, »da ne gre toliko moke vame«, je rekel. Zunaj pred mlinom si je na stari klopi snel svojo mlinarsko masko in poklepetal z očetom.
Bližal se je pust, v šoli smo izdelovali maske: iz papirja, take samo za čez oči, pa iz lepenke in škroba bolj zaresne maske, pa iz koruznih laskov brke, ki so prav zares spremenili obraz. Koliko smeha, ko smo si te domače pustne maske nadeli na obraz in se podali po vasi od hiše do hiše, preganjali zimo in klicali toplo pomlad!
Pustne maske
Nagrajeni smo bili s krofi, miškami, suhim sadjem in bolj poredko z denarjem. Najlepše pustne maske so v šoli nagradili.
Leta 1961 smo po vsej Sloveniji opazovali popoln sončev mrk, rekli so, da bo naslednji pri nas viden šele leta 2081. Pri tehničnem pouku smo s svečami dimili koščke stekla, za katerega nam je učitelj rekel, da moramo zavarovati oči, da je to maska za oči, skozi katero smo potem naslednje jutro smeli opazovati sončev mrk.
V naši vasi je imel sosed na obronku gozda čebele. Ko je akacija odcvetela, si je doma nadel čebelarsko opremo in šel mimo naše hiše »točit med«. Varovala ga je čebelarska maska, za katero se je hvalil, da je štiri slojna, čebele ga niso popikale, natočil je med, ga kozarec, včasih dva, podaril tudi nam.
Zaščitne maske čebelarjev
Odšla sem v mesto, v dijaškem domu smo si v tistih najstniških letih posojale maskaro za oči, rekle smo le: »Posodi mi masko za oči.«Ta je bila takrat pravzaprav pravo bogastvo. Naše mlade oči so sijale, a bolj je bil v njih viden lesk mladosti kot lesk od maskare poudarjenih oči.
Ustvarila sem si družino in življenje je postalo resno. Ko smo gradili hišo, nam je skozi zatemnjeno masko, ki je spominjala na tisto za opazovanje sončevega mrka, varilec naredil ograjo na balkonu in dodal, da je varilska maska pač obvezna pri njegovem delu.
Varilska in potapljaška maska
Šli smo na morje, v trgovini nabavili podvodne maske, ki so omogočale gledanje pod vodo in kasneje še potapljaške maske, s katerimi smo oprezali po morskem dnu za rakovicami in drugimi morskimi trofejami.
Kot vsi Dolenjci, smo tudi mi imeli vinograd in vinsko klet. A dobrega cvička se ne da pridelati brez škropljenja. Poleg škropilnice je bila v omari s škropivi vedno tudi vrečka z zaščitnimi vinogradniškimi maskami, bile so pravilno oblikovane in so zaščitile usta in nos, tudi ko je bilo treba z vrtno kosilnico pokositi travo okoli hiše. Vinograda nimamo več, nekaj tistih mask je ostalo v omari.
Nabirale so se skrbi, ob njih so kar tako med prsti spolzela leta, obraz se je posipal z gubami, staranja pač ni bilo mogoče ustaviti. Povprašala sem strica Googla, ponudil mi je cele strani nasvetov, kako je treba uporabljati vse sortne maske za obraz, ki naj bi me pomladile. Bilo je nešteto receptov za razne domače čistilne in hranilne maske, maske proti gubam, maske proti utrujenosti … In seveda le trikrat na teden si je treba zvečer na obraz nanesti beljak, olivno olje, med, mandeljne, krompir, kvas, banane, mleko, limone, jogurt, kamilice, kumare, skuto, celo glino. Oglasi so bili tako prepričljivo napisani, kot da so v resnici izumili mlin, ki iz starih ljudi dela mlade. Vsega, kar je napisano, pa v teh letih vendarle ne verjamem!
Moj pokojni svak je delal v farmacevtski industriji v oddelku za izdelovanje tablet. Za nekakšnim mešalnim strojem si je vsako jutro oblekel bel kombinezon in čez obraz nadel belo tabletno masko, kot jo je imenoval. Po upokojitvi je hudo zbolel, govorili so, da kemoterapija ni prijela zato, ker je trideset let vdihaval medikamente, ki so se prašili po proizvodnji.
Maski za obraz in oči
Pred desetletji so nekateri strehe prekrivali s cenenimi salonitkami, zdaj se je moj sosed odločil, da jih bo zamenjal z opečno kritino. Prišli so delavci, se v garaži preoblekli v kombinezone in si nadeli na glavo nekakšne skafandre, ki so jim rekli salonitne maske. Pred desetletji, ko so nameščali salonitne plošče, ni nihče nosil mask. Pravijo, da tudi delavci v Anhovem ne, nihče jim takrat ni povedal o škodljivosti azbesta.
Gasilska in vojaška maska
Pri nekaterih poklicih je maska pač obvezna. Le kako bi se naši pogumni gasilci spopadali z ognjem brez negorljivih gasilskih mask, ki jim zaščitijo obraz pred vročino, opeklinami, dimom in pepelom? Obvezne so tudi vojaške maske, s katerimi se vojaki zlijejo z okolico in postanejo neopazni. Hokeja ni mogoče igrati brez hokejske maske in sabljaška maska spada v opremo vsakega športnika, ki se ukvarja s sabljanjem.
Sabljaška in hokejska maska
Maske imajo tudi igralci na odru, nosijo jih dimnikarji, v Rdeči kapici si jo nadene volk, v Ostržku lisica, v pravljicah razbojniki in rablji, pri nas pa ptujski kurenti in cerkniške coprnice. Iz zgodovine so maske huzarjev simbol poguma, a tudi popivanja, veseljačenja, bahavosti in brezbrižnosti do lastnega življenja. Zgodovina še vedno hrani tudi druge skrivnosti: Iz 17. stoletja vemo za Moža z železno masko, ki jo je moral po ukazu francoskega kralja Ludvika XIV nositi vse življenje. Skrivnostni moški, katerega identiteta še vedno ni jasna, jo je nosil vse do svoje smrti, skupaj 34 let.
V srednjem veku, v času kuge, so si zdravniki in ranocelniki nadeli kljunaste maske, nosili so jih tudi plemiči in premožni meščani, ki so verjeli, da jih bodo obvarovale črne smrti. Napolnjene so bile s kisom in drugimi dišavami in so preprečevale tudi smrad po razpadajočih truplih. To je najstrašnejša maska v zgodovini, ki širjenja črne smrti ni preprečila.
Maska prekrije marsikaj, zato si z njimi ljudje že od nekdaj spreminjajo obraze, da zakrijejo resnico, da se prikazujejo v lepši luči. Z leti sem se naučila v priliznjeni obrazni maski prepoznati zahrbtnost in takemu bi jo z veseljem strgala, da bi se pokazalo pravo bistvo njegovega dvoličnega značaja.
Prebrala sem, da sta v letu 2021 najpogosteje uporabljeni in izgovorjeni besedi covid in maska. Na začetku pandemije se je na ekranu pojavila mršava ženščina, ki nam je v imenu institucije, ki naj bi bila usposobljena za boj proti covidu, predlagala, naj kašljamo v robček, ki naj ga takoj zavržemo; če robčka nimamo, pa naj kašljamo in kihamo v rokav. Si morete misliti, s kakšnimi rokavi bi šli domov delavci po osmih urah? In robčke je bilo treba zavreči, z rokavi smo pa potem lahko šli še v trgovino, v vrtec po otroke … Še dobro, da nam niso predlagali namestitve pljuvalnikov pred in po trgovinah. So pa predlagali papirnate maske, narejene iz kuhinjskih prtičkov.
Zaščitna maska proti covidu
Potem se je na ekranu začela pojavljala druga oseba, ki je z gromkim glasom in stasom dajala vsaki dve minuti drugačna navodila glede mask: enkrat naj jih nosimo v trgovinah, drugič le pred trgovino, potem tudi na sprehodu; potem so bile enkrat obvezne za v vrtec in šolo, potem drugič spet ne; enkrat na meter razdalje, drugič na dva metra. V trgovino po kruh smo upokojenci z masko lahko šli le dopoldne, popoldne pa nismo smeli več, kot da maske ščitijo le dopoldne, popoldne pa ne več … Toliko nebuloz, da jim ni bilo mogoče slediti.
A mask takrat ni bilo mogoče kupiti, zapeljala sem se v našo vinsko klet in iz tiste omare vzela vinogradniške, bilo jih je za vso družino za nekaj časa dovolj. Spremljali smo nabavo mask, se mučili z vprašanji, koliko stanejo, kdo jih je ukradel, kdo je zaslužil več, katere so boljše. Na kavču smo postali instant internetski strokovnjaki za maske. Zdaj jih je v trgovinah dovolj, še vedno pa ne vemo prav zagotovo, kje in kdaj jih moramo nositi.
Cepljenje z maskami
Sama protikoronsko masko redno nosim, kadarkoli in kamorkoli grem; nosim jo tudi pred hišo, ko pozvoni poštar ali ko nesem smeti na konec ulice. Sicer ne verjamem, da me maska lahko obvaruje nalezljive bolezni, tudi mojega svaka maska ni obvarovala, a nosim jo kljub temu. Covidna maska je postala del moje garderobe in če je vsaj malo učinkovita, če obvaruje le eno samo življenje, če prepreči eno samo bolezen, potem jo bom nosila, če bo treba, tudi do konca.
A nekega dne, ko me bo mavrica na koncu tunela vabila, da prestopim na drugo stran, takrat ne želim biti zakrita z masko, takrat ne želim gledati drugih ljudi v skafandrih in maskah, takrat bi rada zrla v oči mojih dragih.
Fotografije so s spleta.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
Avtorica prispevka: Marinka Marija Miklič, Novo mesto, 3. 11. 2021
