Katoliški kritični intelektualec Peter Kovačič Peršin je napisal novo zanimivo knjigo Etos prihodnosti, ki je izšla že leta 2021. To je eno redkih del slovenske personalistične filozofije, katere glavni predstavnik je bil že pred drugo svetovno vojno pisatelj in pesnik Edvard Kocbek (1904 – 1981). Kovačič je prepričan, da katoliška verav sedanjem času s svojim tradicionalnim načinom oznanjevanja evangelija nagovarja vedno manj ljudi. Prav takoje Peter Kovačič prepričan, da se je še posebej v današnjem, tako negotovem času potrebno srečavati v nekem univerzalnejšem prostoru, v svetovnem etosu, ki za temelj predpostavlja svetovni mir.
V tem smislu opazimo tudi osebno perspektivo avtorja, ki si zasluži vse spoštovanje zaradi vztrajanja v tej družbeni drži, posebej v Sloveniji, kjer je personalizem zaznamovan z družbeno in osebno zgodbo Edvarda Kocbeka in je bil glede na tradicijo krščanskega socializma popolnoma odrinjen na rob družbenega dogajanja, še posebej v socialističnem povojnem obdobju, hkrati pa tudi nikoli prav sprejet v katoliškem okolju. Peter Kovačič Peršin si spoštovanje zasluži tudi zaradi neutrudnega plavanja proti toku postmoderne in od neoliberalizma poškodovane sodobne civilizacije.
Švicarski teolog in filozof Hans Küng
Drugi zorni kot pa je ta, da avtor vsemu nasprotovanju navkljub v knjigi Etos prihodnosti nadaljuje in avtorsko oplemeniti idejo znanega švicarskega teologa Hansa Künga (1928 – 2021), avtorja tako imenovanega Weltethosa (svetovne etike). Peter Kovačič Peršin potrebo po religiozni odprtosti v moderne dileme sveta opremi s programskim prepričanjem o rešljivosti sveta le v polju univerzalno osvetljenega duha miru in sprejemanja različnosti. Kovačič je prepričan, da je etos prihodnosti možno doseči samo na podlagi strpnosti, živega in dejavnega ekumenizma, odprtosti, spoštovanja in sožitja med ljudmi, kar vse temelji na skupnem imenovalcu personalizma, kot ga je v svoji teoretični oddaljitvi od Hegla in Kanta z eksistencializmom zaznamoval danski filozof Søren Kierkegaard (1813 – 1855), kasneje pa še Edvard Kocbek.
Izhodišče takega pojmovanja je seveda mogoče, če se v središče postavi »vprašanje človeka«. Gre za vprašanje, ki je na moderen način v filozofiji znanosti postalo aktualno z Immanuelom Kantom. Vse skupaj se je poslej razvijalo v posebno racionalno nastavljeno antropologijo, ki pa, kot avtor poudari z referenco na Martina Bubra, »ne zajema celotnega človeka«. Izhodišče Bubrovega dvoma o zadostnosti kantovske antropologije Petra Kovačiča pelje do ugotovitve Maxa Schellerja, ki je zapisal, da človek v nobenem obdobju sam sebi še ni bil tako problematičen, kot je v sedanjosti.To se kaže v novem obzorju mišljenja, v novem pojmovanju človeka, »ki ga sodobne naravoslovne in tudi že humanistične znanosti razumejo kot bitje, ki ga je mogoče povsem razložiti brez preostanka skrivnosti bivanja«. Še drugače povedano, uveljavlja se pojmovanje, ki človeka ne predvideva več toliko kot bitja svobode, sposobnega preseganja bioloških in zgodovinskih determinant, temveč predvsem kot bitje v posebni obliki biološko tehnološkega obstajanja. Scheller tako pojmovanje imenuje zatemnitev celovite podobe o človeku!
Ključ definicije človeka je namreč v tem, da je človek bitje preseganja, torej transcendence, vrata »večnosti« pa si odpira po »moralni uzavestitvi«, v zmožnosti duhovnega ozaveščanja. Zato je človek po eni strani bitje svobode, po drugi pa nujnosti. Je bitje narave, hkrati jo presega. Tako Peter Kovačič, avtor knjige Etos prihodnosti, vpelje tezo o človeku, ki ni le bitje zase, temveč je tudi znotraj duhovne bitnosti za drugega. Kot osnovno lastnost biti človek avtor poudari Kierkegaardovo misel, kjer gre za preseganje samega sebe in vstopanje v bivanje za drugega. Kierkegaard je v svojo eksistencialistično teorijo vstopil prek kritike Hegla in Kanta in zdi se, da je tak pristop blizu tudi Kovačiču Peršinu.
V mrku vrednot, zapiše Peter Kovačič, se je treba zateči k miru kot stanju duha in ključu vrednot proti surovosti ideoloških nagovorov in izključevanja.
Gre za notranji imperativ etičnosti, po kateri človek »postaja to, kar postaja«, torej za nekaj, kar presega »racionalistično utemeljevanje«.V sodobnem času se zaradi kontroverznosti modernosti odpira prostor za nov etos sobivanja, za počlovečenje človeka. Tako gre Etos sobivanja v preseganje moralnega funkcionalizma, etiki pa daje izvorni pomen – prve filozofije.
Knjigo Petra Kovačiča Peršina beremo kot poljudna dela Antona Trstenjaka, pisana v enciklopedičnem slogu. V resnici mu je glede personalističnih vprašanj enakovreden. V »analizi« prihodnosti se opre na kritiko Adorna in Horkheimerja, ki sta že po drugi svetovni vojni šla v kritiko in analizo »dialektike razsvetljenstva«, torej krize oziroma kritičnih momentov moderne.
Knjigo Petra Kovačiča Peršina ETOS PRIHODNOSTI beremo kot poljudna dela Antona Trstenjaka, pisana v enciklopedičnem slogu.
Človeka, pravi, pa je treba videti v širši dimenziji, kot več kakor bitje, ki je definirano le iz razvojne teorije antropološke vede. Tu po Trstenjaku citira Rogerja Garodyja, ki je zapisal, da človek ni le to, kar je, ampak tudi to, kar še ni. Podobno pove Vekoslav Grmič, namreč: »Človek ni samo tisto, kar pač je, temveč je še bolj tisto, po čemer hrepeni, kar upa in ljubi.«
Ko avtor omeni Vladimirja Sergejeviča Solovjova, lahko pridemo na sled pravemu Kovačiču Peršinu, njegovemu »osebnemu eksistencializmu«, ki pokaže čistost njegove misli in njegovo spoštovanja vredno osebno integriteto. Solovjov je bil eden ključnih utemeljiteljev ruske filozofije. Tam postane predhodnik personalizma in nadaljevalec filozofije Nikolaja Berdjajeva. Ta je pomemben predvsem zato, ker je premočno vlival na francoskega personalista Emmanuela Moniera, intelektualnega in duhovnega vzornika Edvarda Kocbeka, slovenskega personalista, krščanskega socialista, politika in do neke mere človeka, ki je močno zaznamoval tudi intelektualno, politično in duhovno držo Petra Kovačiča Peršina.
Pri Solovjovu Kovačič Peršin zapiše nekaj, kar bi lahko v širšem smislu sporočila o sožitju različno mislečih ljudi in strpnosti videli tudi kot njegovo lastno usodo: »Poudariti velja, da ga je intelektualni, duhovni in družbeno angažirani razvoj privedel do ideje ekumenizma, ki je postala ena njegovih osrednjih preokupacij. Je prvi veliki ekumenist v ruskem pravoslavju, kar ga je osamilo v pravoslavnem okolju. Ideja ruskega personalista je bila v krščanstvo vpeljati »edinost v različnosti«. V katolicizmu je bil Solovjev kot pravoslavec naklonjen institutu papeštva, v protestantizmu pa je znotraj prevlade sekularizacije videl možnost modernega človeštva, ki se je znašlo zunaj religiozne sfere. Sodobni tvorbi, pozitivizem in socializem, pa sta hoteli zavzeti prazno mesto, »ki ga je religija pustila v življenju in vednosti sodobnega omikanega človeštva«.
Knjiga Petra Kovačiča Peršina Etos prihodnosti je zrelo delo personalistične filozofije v Sloveniji. Njeno in avtorjevo sporočilo je, da tudi ljudje, ki ne hodijo v tej smeri, lahko prepoznajo pot na isto goro, na katero vodijo različni pristopi. Ideja miru se seveda spogleduje z utopijo, toda postati mora vodilo politike, gospodarstva ter svetovnonazorskih in verskih skupnosti. Prihodnost sveta namreč pripada miroljubnim ljudem.
Fotografije so s spleta.
Vir: Delo
Zbral in uredil: Franci Koncilija
