ALEŠ ME JE LJUBIL, INTERVJU Z ERICO JOHNSON DEBELJAK

Uvod

Erica je napisala močno, pretresljivo, pogumno knjigo Devica, kraljica, vdova, prasica. Ni njena prva, je pa zagotovo najboljša. O tem, kako je preživela nenadno smrt svojega moža, pesnika, esejista, publicista, profesorja Aleša Debeljaka. O tem, kako je postala vdova, kako je postala manj, kot je bila prej. O tem, kako se je borila za družino, zase, proti zakonom, celo proti prijateljem. Pogovarjali sva se tudi o tem, kakšna je danes. Kako jo je Aleševa smrt spremenila.

Zaradi Aleša je začela pisati leposlovje

Ko je prišla v Slovenijo, so jo na Delu skoraj takoj povabili, naj piše feljton o tem, kako tujka živi v Sloveniji. Erica je bila prej zaposlena v banki, nikoli ni pisala leposlovja. Aleš pa jo je spodbudil k pisanju in tako je začela ustvarjati ta zelo brani feljton in pri tem uživala. Nato je začela tudi lektorirati in prevajati, študirati kreativno pisanje – in ni mogla več nehati. »Če ne bi prišla sem, najbrž ne bi začela pisati. Aleš me je zelo podpiral pri tem. Na začetku nisem želela preveč intimno pisati o sebi, pa me je spodbujal, rekel mi je, naj ne pišem suhoparno, naj se bolj odprem. In sem začela pisati bolj sproščeno, pogumneje.«

Kako sta postala par

 Erica je delala v banki v New Yorku, čeprav se kot bančnica ni najbolje počutila. Rada je hodila na kulturne prireditve. Po razstavi Irwina v New Yorku je bil žur in tam sta se z Alešem prvič videla. Aleš je bil v Ameriki pet let, tri mesece po njunem srečanju pa se mu je bivanje tam izteklo. Vrnil se je v Slovenijo. »Imela sva hitro, strastno romanco, potrebovala sva nekaj časa, da sva se odločila, da pridem za njim,« se smeje Erica. To je bila velika odločitev, kako je zmogla? »Med nama je bila velika ljubezen,« je stvarna, »nisem bila zadovoljna s poklicem, Aleš pa je hotel biti v Sloveniji, ki je takrat postala samostojna država, hotel jo je pomagati graditi. Danes bi bil zgrožen nad tem, kaj se dogaja v državi in kulturi,« je prepričana.

Žalovanje. Pisanje. Terapija

Ko je Aleš pred petimi leti nenadoma umrl, se je Erica najprej posvetila branju knjig o žalovanju, smrti in vdovah. Nakar je začela pisati, in to je bilo zanjo terapevtsko. »Aleševa smrt je bila travma, še posebej ker je bila nenadna. To je bil šok. Razbil se mi je zunanji, potem pa še notranji svet – kdo sem zdaj jaz? Prekinil se je kronološki čas, zaporedje dogodkov. Zgodil se je prelom.

Erica Johnson s prijateljico Manco Košir

Če se ti nekaj groznega zgodi, to poveš prijateljem, bližnjim, poveš jim podrobnosti, kdaj in kako se je zgodilo. S tem sestaviš vse koščke, daš jih na svoje mesto. Tako narediš tudi s svojim spremenjenim jazom. To naredijo vsi, ki doživljajo travmo, ne samo pisatelji. Zato sem morala to narediti tudi jaz, postaviti kronološki čas nazaj, razumeti, kaj se mi je zgodilo, kako me je vse to spremenilo in kakšna sem zdaj. Rekla sem si, da če bo knjiga dobra, jo bom objavila. Ker je na začetku bila terapevtska, sem morala govoriti resnico. Nisem se cenzurirala. In mislim, da je to moja najmočnejša knjiga doslej. Oklevala sem, ali naj jo objavim ali ne. Ampak gradila sem novi jaz. Ali naj dam ta novi jaz v predal? S to knjigo sem živela štiri leta. Bila je moj projekt. Moja strast. Pravim, da brez nje ne bi preživela. Vse travmatične stvari, ki so se mi dogajale – o vsem sem pisala. Ko sem pisala o tem, sem bila bolj mirna. Laže sem spala, nisem bila vse noči pokonci v bolečini, agoniji kot prej. Ta proces je bil zame zelo koristen. Za travmo je pomembno, da jo daš ven iz sebe, v svet,« razmišlja.

Devica, kraljica, vdova, prasica

Naslov knjige je zelo močan, odbije ali pritegne. Zakaj izbor takšnih grobih besed, ki malo zabolijo? »Ker še vedno pišem v angleščini, sem hibridna ustvarjalka,« se zasmeje Erica. »Sem članica slovenskega društva pisateljev, uradno sem slovenska pisateljica, a pišem v angleščini, to mi je najbolj domače. Vse moje knjige izidejo najprej v Sloveniji, počutim se del slovenskega literarnega tkiva, moji bralci so tukaj. Oni so najmanj občutljivi, v katerem jeziku pišem. Naslov te knjige v angleščini je podoben, Virgin, wife, widow, whore, in je lepa aliteracija. V slovenščini dobeseden prevod ni bil tako privlačen, zato sem našla druge besede, ki pomenijo arhetipe žensk. To so vloge ženske v patriarhalni družbi: devica je pod zaščito očeta, neizkušena, nedolžna. Žena, kraljica, mati – to so ženske, ki so spolno aktivne in živijo pod zaščito moža. Vdova je problematičen lik v družbi, ker je izkušena, morda ima celo svoja sredstva, če je dovoljeno podedovati, in nima moške zaščite.

V trenutkih sreče…

V nekaterih kulturah so vdove morale iti nazaj k očetu, v samostan, ašram. In končno prasice – to so ženske izven vzorcev, lahko so kurbe, čarovnice, neubogljive, včasih tudi vdove sodijo sem. Ponavadi so bile vdove revne, a če so imele sredstva, so imele nekaj moči in samostojnosti v družbi, zato so se jih moški bali,« pojasni nenavaden naslov knjige. Je ona tudi doživela te predsodke, stigmo vdovstva? »Nekaj težav sem imela,« priznava, »v odnosih v družbi, s prijatelji, na centru za socialno delo. Čutila sem, da sem nekako zreducirana, da sem vredna manj kot prej, ko sem bila žena. Govorila sem z ženskami, ki so doživljale podobno, samske ženske na splošno doživljajo take stvari. Rečejo, da samskih žensk in tudi vdov med njimi ne vabijo na zabave, kjer so pari, ker pomenijo ‘nevarnost’ ali pa vsaj vzbujajo nelagodje. Za človeka pa je to, da se mu družbeni vzorci radikalno spremenijo, šokantno. Jaz sem na srečo imela prijatelje, otroke, Aleševi starši so mi stali ob strani. Pa vseeno sem se spraševala: Pa kaj sem naredila narobe, s čim sem si zaslužila to kazen?«

Kdaj greste domov

Erico, kljub temu da je prišla k nam iz Amerike pred 25 leti in si je tu ustvarila dom in družino ter poklic, še danes mnogi vprašajo, ali bo šla nazaj domov. »Mnogi mislijo, da je Amerika boljši svet, zakaj bi ostala tukaj, sploh zdaj, ko sem brez moža, očitno brez razloga ostajam tukaj. Še prejšnji teden me je neka ženska spraševala, zakaj ne grem domov. Nisem jezna, ker me to sprašujejo, ampak takoj po Aleševi smrti je bilo teh vprašanj res ogromno, kot da so hoteli, da grem, nekako sem bila izobčena. Ampak moj dom, moje delo je tukaj, polovico življenja sem tu, moji otroci se vračajo sem. Kje je potem sploh dom?« se sprašuje Erica.

Kako premagati nelagodje

Ima kakšen nasvet, kako naj se vedemo do žalujočih? Včasih nam je nerodno, ne znamo pristopiti. »Dosti ljudi mi je reklo, ne jokaj, saj bo bolje, ko sem hlipala na vso moč. Zelo lepo se mi je zdelo, ko je k meni pristopil prijatelj in me potolažil takole: Danes je slab dan. A prišli bodo boljši. Ni zanikal mojih čustev. Kadar sem želela govoriti o Alešu, je ljudem včasih postalo nekako nerodno, bili so tiho. Jaz pa sem želela obujati spomine, pa tudi lepe, vesele spomine, pa smeh. To se mi je zgodilo tudi v moji, ameriški družini, vsi so kar otrpnili, če sem govorila o Alešu. V teh zgodnjih dnevih sva se ujeli edino s teto, ki je bila sentimentalna vdova, kazala sem ji Aleševe slike, jokali sva skupaj. Družina pa tega ni prenesla. O ljudeh, ki so umrli, bi morali govoriti čim bolj normalno, nezategnjeno, sproščeno,« svetuje Erica.

Samomor ali nesreča? 

Takoj po Aleševi smrti so se v javnosti razširile govorice, da naj bi Aleš storil samomor, čeprav policijsko poročilo pravi, da je bila nesreča. Erica tako v knjigi kot v članku, objavljenem v Sobotni prilogi, nekako »brani« Aleša. Zakaj, me zanima. »Ne vemo, kaj se je v resnici zgodilo. Takrat sem govorice o samomoru čutila kot napad družbe, ker sem bila prepričana, da Aleš kot človek tega ne bi storil. Bil je impulziven, a tega svoji družini ne bi storil nikoli. Govorice o smrti so čisto naravne, a so me prizadele, ker sem bila v bolečini. Tudi mojim otrokom je bilo to težko poslušati. Ljudje so me klicali in spraševali, kaj je res, pa sem bila tako ranjena. Zato je bil moj članek v Sobotni zame zelo pomemben. Tudi hommage Alešu (Saj grem samo mimo – razglednice Aleša Debeljaka, op. a.), ki sem ga napisala. Kadar pišeš, kadar govoriš, imaš moč nad svojo usodo.

Viadukt Peračica

Če si tiho, si sam v svojem trpljenju. Pomembno je, da govoriš o svoji bolečini, tudi ker je bolečina stigmatizirana v naši družbi. A ljudje, ki trpijo, niso bolni. Ni jih treba ločiti od družbe. Tudi oni so njen del. Od ljudi, ki so umrli zaradi covida, se nismo poslovili, nismo imeli javnega žalovanja za njimi. A žalujoči potrebujejo, da jim družba prizna to žalovanje,« je prepričana.

Brez antidepresivov

 Erica Johnson

Erica ni želela antidepresivov, ker po Aleševi smrti ni bila apatična, ampak se je borila. Imela je samo psihološko pomoč svetovalke za žalovanje in ta ji je zelo pomagala. »Dobro je hoditi k nekomu, ki pozna faze žalovanja. A tisti, ki žaluje, ni bolan.« Nekaj prijateljev je odšlo iz njihovega življenja. Zakaj? »Najtežje je bilo tistim prijateljem, ki so poznali naju oba. Aleša ni bilo več. Jaz pa sem ostala. Na začetku so me vsi podpirali. A ker sem bila v stresu, oni pa tudi, so prišle na površje težave, ki so bile med nami že prej. Nekaj jih je seveda ostalo. Nekaj jih je odšlo. Želiš obdržati iste vzorce življenja kot prej, a ne gre, nemogoče je,« je stvarna Erica.

Spremembe

Kako se je spremenila njena družina, otroci, ona?  »Ko sem zaključila knjigo, pred enim letom, sem bila spet osamljena. Knjiga, raziskovanje, to je bilo moja družba. A treba je bilo iti naprej. Tako kot pri žalovanju – človeka, ki je umrl, moraš pustiti za sabo. Spremembe? Mislim, da sem zdaj bolj stabilna kot prej. Travma in žalovanje pa prihajata v valovih, še zdaj. Včasih kar butne vate. Posebej težki so dnevi obletnic, rojstnih dnevov. Lani in letos je bilo morda malo lažje, ker smo bili vsi doma, ker se nihče ni zabaval. Pa tudi pet let je že minilo. A še zdaj je še vedno težko razmišljati o prihodnosti, toda moram se boriti naprej, vsi se moramo.« Erica zdaj bolj čuti žalost drugih ljudi, žalost družin, ki izgubljajo svojce zaradi covida na primer, pa so zdaj izolirani v svojem žalovanju. »Otroci so odrasli hitreje, jaz sem bila v svoji kaotični bolečini egoistična, preveč usmerjena vase,« priznava Erica. »Zdaj sem boljša, skušam se malo popraviti. Nudim jim zavetišče, gnezdo, k meni lahko vedno pridejo, vedno sem jim na voljo. Tu je njihov dom, tu imajo občutek varnosti.«

Aleš Debeljak

Odnos na daljavo

 Erica v knjigi večkrat napiše, da sta imela z Alešem po smrti »odnos na daljavo«. »Ko sem bila soočena z njegovo smrtjo, sem začela malo bolj spiritualno razmišljati, kaj pomenita življenje in smrt. Prej sem to gledala čisto konkretno, zdaj čutim prisotnost mrtvih, ne samo Aleša, ampak tudi najinih prijateljev, ki so medtem umrli, Tomaž Šalamun pred Alešem, Metka Krašovec, ta neverjetna ženska, po njem. Čutim Aleša, saj je on gradil mene, jaz pa njega. In to ni lažna tolažba. Saj ta realnost ni edina, ki obstaja. Obstajajo preteklost, zgodovina, literatura, seveda obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Erica Johnson s pokojnim prijateljem Tomažem Šalamunom

Obstaja fizična smrt, ampak človek živi naprej v nekem smislu. Če nekdo bere Aleševe besede, Aleš postane živ za tega človeka. Njegovi geni so v najinih otrocih. Aleš je umrl, nenadoma sem bila sama na svetu. Ampak Aleš me je ljubil. Kam je šla ta ljubezen? Je izginila z njim? Njegova čustva? To še vedno obstaja, ta energija okrog nas. Naša družina, katere del je bil, še vedno obstaja in on obstaja z nami,« zaključi Erica.

Fotografije so iz revije in s spleta.

Vir: Revija Zarja Jana, februarja 2021

Avtorica prispevka: Alenka Sivka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja