140-LETNICA ROJSTVA OTONA ŽUPANČIČA

Slovenski pesnik, pisatelj, jezikoslovec, dramatik, prevajalec, literarni kritik, mladinski pisatelj, urednik, esejist in akademik Oton Župančič se je pred 140 leti rodil 23. januarja 1878 na Vinici v Beli krajini.

»Meh za smeh in vrečo sreče Ciciban za name vleče, ne za hišo zidano, le za voljo židano!«

Božidar Jakac: Oton Župančič

Oton se je rodil v premožni trgovski družini in v otroštvu ni trpel pomanjkanja, kot mnogi njegovi sodobniki. Oče Franc je bil doma iz Selišč pri Dolenjskih Toplicah, mama Ana pa je bila Hrvatica. Osnovno šolo je obiskoval v Dragatušu, nižjo gimnazijo pa v Novem mestu. Maturiral je leta 1895 v Ljubljani, kamor se je družina preselila po gospodarskem propadu. Na Dunaju je študiral zgodovino in zemljepis, vendar študija ni dokončal.

V Ljubljani se je najprej preživljal kot dramaturg, po Aškerčevi smrti je postal mestni arhivar, kasneje tudi urednik revije Ljubljanski zvon. Od leta 1920 se je zaposlil kot dramaturg Narodnega gledališča. Bil je med ustanovitelji slovenskega centra PEN in bil izvoljen za njegovega prvega predsednika, bil je med prvimi člani leta 1938 ustanovljene Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in predsednik Slovenske matice (SM). Ob njegovi sedemdesetletnici mu je tedanja oblast podelila častni naziv »ljudski umetnik«, ljubljanska univerza pa ga je imenovala za častnega doktorja. Umrl je v Ljubljani 11. junija leta 1949.

Oton Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom Aleksandrovim in Ivanom Cankarjem se je začel družiti v dijaškem društvu Zadruga. V slovensko književnost je trajno zapisan predvsem kot pesnik, še posebej je poznan po pesmih za otroke, saj jih je ustvarjal domala vse življenje. Prve otroške pesmi je napisal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, sledile pa so jim pesniške zbirke Pisanice (1900), Lahkih nog naokrog (1912), Sto ugank (1915) in najbolj znana in priljubljena Ciciban (1915). Od poezije za odrasle so najbolj znane pesniške zbirke Čaša opojnosti (1899), Čez plan (1904), V Zarje Vidove (1920) in Zimzelen pod snegom (1945). Med dramskimi deli je najbolj znana tragedija Veronika Deseniška (1924). V vseh ustvarjalnih obdobjih svojega življenja se je Župančič ukvarjal tudi s publicistiko in prevajanjem.

V Ljubljani je po njem imenovana ulica, v Novem mestu pa imamo idilično Župančičevo sprehajališče ob Krki.

(Vir : Wikipedija)
Pripravil : Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja