OSAMLJENOST
Človek, ki se stara, se ne bi smel kar tako predati in se umakniti v samoto. Nasprotno, moral bi si prizadevati, da bi bil do drugih odprt, da ohrani čim bolj živahne stike z ljudmi in si poišče novih znancev, kolikor je le mogoče…
Le če spremljamo razvoj mladih, zmoremo premagati znano osamelost starih ljudi, ki je hkrati notranja zagrenjenost. Le dve možnosti sta: ali osamitev ali povezava z drugimi ljudmi…
Tudi ni treba, da samoto človek občuti kot nekaj negativnega. Nasprotno, praznota osamljenosti človeku lahko odpre srce in ga napravi bolj dovzetnega do soljudi. To mu pomaga, da se človek sreča s svojo samopodobo, ki jo lahko preseže z vero in upanjem na eshatološke razsežnosti…
STAROST
Starostna doba je doba življenja, ne životarjenja, ne umika, zagrenjenosti in tegob. Prav zato gre, da nam postanejo ta leta, katerim števila ne poznamo, bogata, srečna, lepa. Prvi pogoj za to pa je, da starost sprejmemo kot zastonjski dar…
Šele v starosti moremo prav vedeti, kaj sem iz sebe napravil dolga desetletja. Sem zrno ali pleve? Bogat ali reven? Sem sebičnež, vase zaljubljen, ali pa imam za vse odprto srce in roke. Sam sebi moram biti odkrit. In če imam prazne roke, lahko vendarle še izprosim, da mi prgišče napolni On, ki je življenje mojega življenja…
Tudi v starosti je mnogo drobnih stvari, ki nam lahko pripravijo veliko zadovoljstvo: majhna pozornost, lepo jutro, topla peč, skrbna prehrana, ljubeznivi otroci in vnuki, kratek pomenek z osebo, ki jo spoštujemo, lep večer v krogu domačih. Le oči je potreba imeti odprte za vse, kar lahko v resnici osreči človeka… Svojega življenja ne moremo podaljšati, niti razširiti, ampak samo duhovno poglobiti in tako osrečiti sebe in druge, s katerimi bivamo in smo…
Fotografije so s spleta.
Vir: Mohorjeva družba Celje.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
