Jože Udovič

Slovenski pisatelj in pesnik Jože Udovič se je rodil 17. oktobra 1912 v Cerknici na Notranjskem, kjer je preživel tudi mladost. Po maturi na škofijski gimnaziji v Ljubljani je najprej študiral teologijo, potem pa  diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v italijanskih taboriščih, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Po vojni je bil svobodni književnik in prevajalec. Pesmi in novele je začel objavljati leta 1936 v revijah Dom in svet, ter v Dejanju.

Domoljubne medvojne pesmi so bile objavljene v partizanskih glasilih in uglasbene, elegične izpovedi in balade pa so izšle v prvem razdelku zbirke Ogledalo sanj (1961), ki prinaša pesmi njegovega dvajsetletnega ustvarjanja. Naslov zbirke napoveduje moderno simbolično liriko sanjskih podob in vizij ter fantastičnega ali grotesknega preoblikovanja resničnosti. Značilna napetost in dinamika nastajata iz spopada med težnjo po idealni jasnini in tesnobnim doživljanjem ujetosti, osamljenosti, odvečnosti, zato se vizije svetlobe, lepote in čistosti srečujejo s temo, razkrojem, tujostjo. Vsemu temu se subjekt upira z voljo, spominom, slutnjo in upanjem.

Rojstna hiša v Cerknici

 V zbirki Darovi (1975) se tipanje za skrivnostnim bistvom narave, stvari in človeka, zaznavanje sorodnosti duše in vesoljnega duha umakne. Pesmi zarisujejo ostrejša in močnejša znamenja duhovne krize, razkrojene identitete in odsotne metafizike ter se tako približajo toku kritičnega alternativnega modernizma. Pesmi zbirke Oko in senca (1982) izražajo pretresenost nad praznino, izgubo stika z notranjim bistvom, bolečino ob brezobzirnem teptanju vsega svetega in ob porušenem ravnotežju v svetu. Nova bivanjska občutja so samota, strah pred praznino niča in vračanje v boleče vojne izkušnje. Tudi za zadnjo zbirko je značilna dvojnost: zlu, trpljenju in nihilizmu pesnik zoperstavlja vero v odrešilnost umetnosti in nepopustljivo iskanje svetlobe, smisla ter skritega metafizičnega reda. Udovič je pisal tudi novele (Spremembe, 1991), eseje o književnosti (Brazda na vodi, 1993) in dnevnike (Zapisi v tišino, 1992).

Jože Udovič je leta 1962 prejel Prešernovo, leta 1971 pa Sovretovo nagrado. Od 1981 je bil izredni oziroma dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), leta 1985 pa je postal njen redni član. Slovenski pisatelj in pesnik Jože Udovič je umrl 5. novembra 1986 v Ljubljani.

(Besedilo in fotografije so s spleta).

Povzel: Franci Koncilija

Kategorije: Zanimivosti