V osvežujočem dihu poletnega vetriča,
ki rahlo giblje listje ginka,
rastočega na drugi strani ulice,
za hip začutim polnost zrenja zelenila
v jesensko zlato rumenilo,
ko se bo zanj prav vse, vse dopolnilo.
Za hip samo.
In že je tu pri meni
iz najrahlejših pen spomina
poletni dan iz mladoletja,
ko sem fantič,
sedeč na hišnem pragu
nasproti istega drevesa,
zrl v nebo,
v oblake bele,
ploveče na neba modrini;
in bil sem z njimi
v predanosti vetrovom
in bil sem v zelenečem listju ginka,
v njegovi slutnji rumenila
jesenskega umiranja
in bil sem čutenje
lahkotnega ginevanja oblakov,
izginjanja v brezdanj modrine.
Pripet na nit
osvežujočega poletnega vetriča
sem rumenenje ginka
v ginevanje oblakov,
tiho pršenje dežja zelenečih listov
iz brezdanjosti neba modrine.