UKRADENI ČLOVEK

Poselili smo že skoraj vse za človekovo bivanje primerne površine tega planeta, porabili večino njegovih naravnih bogastev in neodgovorno uničili marsikaj. Že prva svetovna okoljska konferenca leta 1970 v Göteborgu na Švedskem je dala vedeti, da so naravna bogastva končna in da je treba varčno ravnati z njimi.

Takrat je bila v ospredju predvsem nafta, nadaljnje podobne konference v krajih z zvenečimi imeni pa so opozorile še na različne rudnine, vodo, zrak in človeku primerno življenjsko okolje. Logično bi bilo, da bi se človeštvo ob teh ugotovitvah skupaj lotilo reševanja problemov, a take skupne volje ni bilo. Ne, tako kot vlada egoizem med ljudmi, je prevladal egoizem med državami, zlasti največjimi in najvplivnejšimi. Na vse načine, tudi s prevarami in vojaško silo, so si poskušale pridobiti čim večji politični in vojaški vpliv nad območji, ki so zaradi naravnih dobrin strateškega pomena.

In kaj ima s tem ukradeni človek? Nič in vse. Nič zato, ker na te strateške in vojaške poteze nima nobenega vpliva, vse pa zato, ker za izginjanjem naravnih dobrin in spremembami življenjskega okolja stoji vendar le človek. In zakaj ukraden? Zato, ker to ni več človek, kakršnega smo poznali nekoč: razumen, razmišljujoč, odgovoren za svoja dejanja. Nekdo mu je potisnil v roke mobitele in računalnike z igricami, posadil ga pred ekrane z nadaljevankami, mu nataknil slušalke z muziko. In vsepovsod je enako, od Arktike do Antarktike, od Evrope, Azije, Amerike, Afrike do Avstralije. Joka ne sliši več, bolečine ne čuti več, krvi ne vidi več, smrti ne sluti več. Človek je ukraden!

Tone Jakše

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja