(Smiljan Trobiš, Prelivi slik, besed in oblik, Ljubljana, Spes, 2018)
V zdaj že lanskem letu je izšla pesniška zbirka avtorja Smiljana Trobiša z naslovom Prelivi slik, besed in oblik, ki je nekoliko posebna, svojevrstna, saj se v njeni bogati notranjosti skrivajo umetniški utrinki, nastali na likovnih kolonijah, na katerih so se spajale, bogatile, dopolnjevale in prelivale slike, besede in kamnite podobe. Gospa Jožica Škof je za zbirko izbrala likovna dela, ki so plod članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu SKULPTE in likovnikov, udeležencev kolonij.
Smiljan Trobiš se je likovnih kolonij tudi sam udeleževal, saj mu je ta veja umetnosti od nekdaj zelo blizu, prav tovrstno druženje z udeleženci in opazovanje nastajanja slike ali skulpture pa ga je navdihnilo, da je likovno ali kamnito zgodbo tudi sam ubesedil in prelil v pesem.
Pričujoče pesmi so hkrati drobne meditacije, ki izpričujejo duhovno moč vsestranega umetniškega izraza in umetnosti nasploh. So vrstice, iz katerih veje resnica, ki je nastajala in nastaja iz sanjarjenja, čudenja, občudovanja, iz (pre)drugačenja življenjskega vsakdana oziroma gole realnosti. Tej je umetnik vdahnil luč in po pesnikovih besedah »iz neznanega (vrnil) mir tolažbe v harmonijo danega«. Kakor že iz preteklih pesniških zbirk tudi iz te veje terapevtska vloga umetnosti, ki senči »materialistični svet« posameznika in mu s črkami, zvoki, kamnom in barvami celi in napolnjuje duha.
O pesniški zbirki velja za zdaj povedati manj, da bi bralci s (samosvojim in samo svojim) srkanjem poetičnih vrstic lahko doživeli več. Da bi v tišini, moči, nebu in svetlobi, v tendencah, ki jih je nanizal pesnik, (ob) čutili vseprežemajočo se ljubezen, se v njej ne samo našli, ampak se napojili tudi za jutrišnji dan.
Manja Žugman, članica KDSŠ
