Ob prvem novembru, dnevu spomina na mrtve …

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\SREBRNIČE.jpg

Mestno pokopališče v Srebrničah

Rojstvo in smrt sta spremljevalca naših življenj. Izgube so stalnica našega bivanja. S smrtjo se prej ali slej sreča vsakdo, nikomur ni prizaneseno. Želeli bi, da bi se z njo srečali čim kasneje, da tisti, ki jih imamo radi, ne bi prezgodaj odšli. Niti pogovarjati se ne želimo o smrti. Morda zato, ker se ne znamo. Vsi le vemo, da smrt enkrat zagotovo pride. Kadar pride, žalujemo za vsemi zamujenimi priložnostmi, ko pokojnikom nismo izrekli dovolj besed naklonjenosti in ljubezni. Slej in prej se pogosto vsi vračamo k tem težkim čustvom.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\LOČNA.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\ŠMIHEL.jpg

Pokopališče v Ločni                                Pokopališče v Šmihelu

Ko ostane samo še pepel, je prepozno obžalovati in objokovati. Prepozno je pretirano krasiti grobove in nanje polagati bogate ikebane. Tisti, ki so jim namenjene, nam naj ostajajo v spominih in prav je, da v zgodbah in pesmih živijo naprej vsak dan, ne samo tedaj, ko je na koledarju njim v spomin namenjen praznik. Pretresljivo pesem o izgubi matere je napisal Severin Šali.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\3 - PRISPEVKI V PRIPRAVI\11 - DAN MRTVIH - REZKA POVŠE\RAZKA POVŠE - FOTKA.jpg

Zapisala: Rezka Povše

Severin Šali

Na materinem grobu

Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi

in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.

Ni klesal zlatih črk udarec dleta,

zbledel napis o tebi govori.

Tako bi rad pogledal ti v oči,

roke pobožal tvoje ovenele,                                    

poljubil te na ustne onemele,

a je med nama smrt in kup prsti.

Ni več mogoče zbližanje teles,

kar večnost razgrnila je zastore,

beseda tvoja k meni več ne more:

zašepetaj v vrhove jo cipres,

nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj

in me poljubi v zlatem žarku sonca. 

Vezi med nama nikdar ne bo konca,

saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja