Nagrado zlatnik poezije 2021 je prejel slovenski pesnik, dramatik in prevajalec Milan Jesih, in to na 25. Veronikini nagradi 31. avgusta na celjskem Starem gradu. Milan Jesih, ki je eden redkih slovenskih pesnikov postmodernizma, je zlatnik poezije prejel za življenjski pesniški opus, kot ustvarjalni prispevek k slovenski kulturi in literaturi ter za žlahtnost pesniškega jezika. Največ pozornosti v njegovem ustvarjalnem pesniškem opusu pa je pritegnila zbirka s preprostim naslovom Soneti, ki je izšla že leta 1989. Nagrado zlatnik poezije je začela podeljevati pobudnica in organizatorica Veronikine nagrade Fit media leta 2005, lani pa je organizacijo podeljevanje zlatnika poezije, Veronikine nagrade in male Veronike prevzela Hiša kulture Celje.
KDO JE MILAN JESIH
Milan Jesih se je rodil 14. aprila 1950 v Ljubljani. Študiral je primerjalno književnost in literarno teorijo in tedaj objavil prvi knjigi pesmi in kot soavtor, avtor in prevajalec vstopil tudi v svet gledališča. Leta 1973 je pridobil status samostojnega umetnika in se leta 2015 v njem tudi upokojil. Nekaj časa je vodil tudi Društvo slovenskih pisateljev (DSP). Jesih je doslej med drugim prejel že dve Jenkovi nagradi, za zbirki Soneti in Jambi, Grumovo nagrado, Sovretovo nagrado, zlato značko Borštnikovega srečanja, Veronikino nagrado, čašo nesmrtnosti in veliko Prešernovo nagrado leta 2002.
JESIHOV USTVARJALNI OPUS IN ZNAČILNOSTI JESIHOVE POEZIJE
Literarna zgodovinarka Darja Pavlič je povedala, da so bili pesniški začetki Milana Jesiha tesno povezani s skupino 442, gledališko skupino Pupilije Ferkeverk in študentskim gibanjem. Ko se je pred leti v nekem intervjuju spominjal tega obdobja, pesnik sploh ni poveličeval svoje vloge in revolucionarnosti skupinskih nastopov. Nasprotno, njegova razlaga je bila prozaično vsakdanja, skorajda ljudska v svoji anekdotičnosti. Leta 1972 je izšla Jesihova prva pesniška knjiga z naslovom Uran v urinu, gospodar! Obveljala je za reprezentativen primer slovenskega ludizma, neo-avantgardizma in modernizma. Nekaj let kasneje je Taras Kermauner, natančen opazovalec premikov v tedanji slovenski poeziji, v Jesihu prepoznal povsem nov tip pesnika, ki je še najmočneje, vendar samo delno povezan s Šalamunom. Razglasil ga je za retorja, ki »uživa v besedah, manj ali celo nič v tistem, kar pomenijo«. Jesihovi prvi pesniški zbirki Uran v urinu, gospodar! iz leta 1972 so sledile zbirke Legende (1974), Kobalt (1976), Volfram (1978), Usta (1985), Soneti (1989), Soneti drugi (1993), Jambi (2000), Tako rekoč (2007), Mesto sto (2008), Lahkoda (2013) in Maršal (2017).
ZAKLJUČEK
Za poezijo Milana Jesiha, ki sega od modernizma k postmodernizmu, je značilno, da se v njej prepletajo jezikovna igra, poudarjena zvočnost, ironija, satira ali parodija in dramska dela. Sicer je pesništvo njegova prva dejavnost, pisal pa je tudi za gledališče, radio in televizijo, pri čemer je bilo uprizorjenih okoli 20 njegovih iger in predvajanih podobno število radijskih iger.
Jesihovo raziskovanje pesniške svobode je nov vrhunec doseglo z zbirko Maršal, v kateri je duhovito razgalil odnos Slovencev do neimenovanega maršala.
Fotografije so s spleta.
Vira: Dnevnik in Večer
Zbral in uredil: Franci Koncilija
