ČEMU POTRATA S SVEČAMI?

Vsak prvi november je ves v znamenju sveč zaradi praznika vseh svetnikov, ki smo mu v socializmu rekli dan mrtvih, danes pa ga uradno imenujemo dan spomina na mrtve. To pa še ni vse. Naslednji dan, to je 2. novembra, pa katoliki praznujejo spomin vseh vernih rajnih. V vzhodni Cerkvi na območju Jeruzalemskega, Antiohijskega in Carigrajskega patriarhata so v velikonočnem času že v 4. stoletju poznali vsakoletno praznovanje vseh svetih mučencev, kakor so imenovali ta praznik. Prvo pričevanje, da so v Rimu praznik vseh svetnikov obhajali na 1. november, pa imamo že iz časa okoli leta 800. Kasneje so ta praznik obhajali tudi na Nemškem, Francoskem in Španskem.

NEVZDRŽNO RAZMETAVANJE DENARJA ZA SVEČE

Znano je, da Slovenci na pokopališčih radi prižigamo sveče tudi takrat, ko to ni ravno potrebno. Zato ni čudno, da smo Slovenci prav na evropskem vrhu po tradiciji prižiganja sveč. Mediji poročajo, da vsak Slovenec v enem letu prižge najmanj osem sveč, kar znese okoli 15 milijonov sveč. Za vse te prižgane sveče pa plačamo 30 milijonov evrov, od tega polovico sveč in denarja Slovenci porabijo okrog 1. novembra. Vse to povzroča resne ekološke težave, saj na komunalnih deponijah  po vsej Sloveniji zberejo okoli 1200 ton ostankov sveč. Dodatne težave pa povzroča tudi dejstvo, da ravnanje z odpadnimi svečami ni učinkovito, proizvodnja sveč pa iz leta v leto postaja bolj donosna panoga. Zadeve so tako zagatne, da bo minister  za okolje in prostor Jure Leben predlagal vladi, da po hitrem postopku sprejme interventni zakon in zagotovi potreben denar za sanacijo odpadkov.

VERSKA TRADICIJA VPLIVA NA UPORABO SVEČ

Tudi novomeška Komunala se na vseh pokopališčih, ki jih upravlja v okviru pokopališke dejavnosti, spopada s problemom naraščanja količin odpadnih sveč, še posebej na pokopališču v Srebrničah. To je posledica nepoznavanja kulture in tradicije katoliške in protestantske veroizpovedi. Načrtovalci novega pokopališča v Srebrničah so namreč model parkovnega tipa pokopališča s Švedske preprosto prenesli v Slovenijo, ne da bi se poglobili v protestantsko veroizpoved, kjer je zunanji odnos do mrtvih povsem drugačen kot pri Slovencih. V Skandinaviji, kjer je prebivalstvo večinoma protestantske vere, svojci umrlih obiščejo grobove samo enkrat na leto, na obletnico smrti pokojnikov, Slovenci pa gredo na grobove več desetkrat na leto, še posebej 1. novembra. Tudi prostor za anonimni pokop na pokopališču v Srebrničah, kjer pepel pokojnika raztrosijo, ni namenjen postavljanju sveč, polaganju cvetja in celo zapisov imen pokojnikov na spominsko ploščo, pa vendar vse to tudi tam obstaja, saj pritiska svojcev za te namene ni bilo mogoče odkloniti.

ZAKLJUČEK

Ljudje smo že z rojstvom nepreklicno določeni za umiranje in smrt. Zato je prav, da znamo živeti ter negovati kulturo umiranja in smrti. Lepo je, da se znamo kulturno in dostojanstveno posloviti od umrlih in da imamo do naših najdražjih, ki se jim s smrtjo način življenja ne uniči, ampak samo spremeni, močan simbolni spomin, ki ga navzven med drugim  pokažemo tudi s prižiganjem sveč … Samo ne pretiravajmo pa s prižiganjem sveč, ampak raje ostanimo z njimi globoko povezani v duhu in lepih spominih na vse, kar smo še za časa življenja drug drugemu storili kaj lepega, se med seboj ljubili in spoštovali.

(Fotografije so s spleta.)

Napisal: Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.