Učiteljica, pesnica, pisateljica, dramatičarka, publicistka, prevajalka in urednica Marica Gregorič Stepančič (1874 – 1954) je v Sloveniji bolj malo znana, pa se je kljub temu v slovensko literarno
zgodovino vpisala kot pionirka ženskega gibanja v Trstu. Bila je
vedoželjna popotnica ter pikra, duhovita in mojstrska pripovednica.
Marica Gregorič se je rodila decembra 1874 v Škednju pri Trstu perici Mariji Hrovatič ter kmetu in mesarju Mihaelu Gregoriču. Slovensko ljudsko šolo je v letih 1882−1886 obiskovala v Škednju, nemško meščansko šolo v Trstu (1886-1891) ter slovensko učiteljišče v Gorici (1891-1895). Leta 1895 je maturirala, po končanem šolanju je več let poučevala na šolah v tržaški okolici. Po poroki s trgovcem Gracijanom Stepančičem je učiteljski poklic opustila, saj je verjela, da služba in materinstvo nista združljiva. V tem času se je še bolj posvetila aktivistični in publicistični dejavnosti, med letoma 1921 in 1923 pa je celo izdajala ženski mesečnik Jadranka, Glasilo zavednega ženstva, ki ga je leta 1923 preimenovala v Glasilo odločnih in neustrašnih. Zaradi svoje javne narodnozavedne drže je bila večkrat kazensko premeščena v bolj odročne kraje. Vsako poletje je izkoristila za potovanja in je že kot mlada ženska obiskala skrajni sever Evrope, pa tudi Severno Afriko in dele Azije. Svoje izkušnje je predajala učencem, do katerih je bila stroga. Še posebej stroga je bila do deklet, saj je verjela, da potrebujejo dobro pripravo na življenje v javnosti in globljo narodno zavest kot dečki.
Marica je s pisanjem začela že na učiteljišču, ko je v letih 1894 in 1895 v dunajski reviji Vesna objavila več kratkih člankov. Tu jo je literarno spodbujal profesor Viktor Bežek, goriški profesor slovenščine, jezikoslovec in poznejši urednik Ljubljanskega zvona. Najprej je pisala pesmi, črtice, kratke igrice in zgodbe ter potopise in jih objavljala v raznih listih. V tem obdobju je objavila tudi več člankov z različno tematiko.
Tržaško gledališče
Posebno mesto v njenem literarnem snovanju zavzema zgodovinska drama v petih dejanjih Veronika Deseniška, ki jo je Marica Gregoričeva ponudila Slovenski matici pod naslovom Zagorski biser, vendar je ta ni sprejela.
Avtorica jo je nato ponudila Slovenskemu gledališču v Trstu, ki jo je odigralo 30. aprila 1911 že pod naslovom Veronika Deseniška. Drama je literarno zgodovinsko brez posebne vrednosti, vendar pa je zanimiv slovenski literarni dokument o slovstvenih in političnih vplivih hrvaške književnosti na slovensko književnost ter o nekaterih motivnih inovacijah v literarni zasnovi Celjskih grofov. Dramo je objavila tudi v svojem glasilu Jadranka, kjer je objavljala domoljubne pesmi in članke z narodno in zgodovinsko tematiko.
Kasneje je svoje politične članke, prozo in poezijo objavljala v tržaškem slovenskem dnevniku Edinost. Od leta 1912 je objavljala potopisne članke o svojih potovanjih v revijah Naša bodočnost ter Dom in svet. Leta 1915 je napisala Slovensko-italijansko slovnico za Italijane, ki pa je bila natisnjena šele leta 1936. Leta 1918 je v samozaložbi izdala tudi Italijansko-slovensko slovnico za Slovence.
Sv. Ana nad Trstom
Po vzponu fašizma na oblast se je umaknila iz javnega življenja in se posvetila vzgoji in izobraževanju slovenske mladine predvsem v Trstu, kjer je ostala vse do svoje smrti februarja 1954. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so pri sv. Ani v Trstu zgradili novo šolo s slovenskim učnim jezikom in na otvoritvi zapisali njene besede: » Le glejte, da boste pisali!«
Fotografije so s spleta.
Vir: Delo
Zbral in uredil: Franci Koncilija
