VELIKONOČNO PRESEGANJE SMRTI

Človeštvo pozna veliko religij (lat. religio, povezovati), kjer gre običajno za institucionalno povezovanje etičnih sistemov, za vero (lat. fides) pa je značilen in poudarjen človekov osebni odnos do Boga.

Grki so modrovali, Rimljani politizirali, Judje pa so verovali, zato jih imenujemo tudi narod knjige, narod Svetega pisma. Sveto pismo za Jude pomeni in predstavlja v vsej božji odrešenjski zgodovini edinstveno zavezo med Bogom in judovskim izvoljenim ljudstvom, s kasnejšim učlovečenjem, trpljenjem, s smrtjo na križu in vstajenjem božjega Sina Jezusa Kristusa pa tudi zavezo z vsemi narodi sveta. Zanimivo je, da nobena religija, razen krščanska, ne pozna osebnega Boga. V drugih religijah so bogovi (politeizem) vedno daleč od ljudi, zanje se ne zanimajo in jim je malo mar, kako živijo. Še več, do ljudi se vedejo oblastno, gospodovalno in predvsem maščevalno, zato so te religije krute, sovražne do ljudi in brez duha ljubezni. Med bogovi in ljudmi ni dvosmerne komunikacije, ampak zgolj in samo enosmerna, človek–bog. Krščanstvo pa je monoteistična vera, vera v enega Boga, ki je ustvaril človeka samo zaradi ljubezni, ne pa zaradi izživljanja nad njim. Krščanski Bog je »alfa in omega« (začetek in konec), še več, je razodeti osebni Bog, kjer obstaja horizontalna (odnos človek–človek) in vertikalna komunikacija (človek–Bog). Krščanski Bog je ustvaril svet in človeka. Temu pravimo kreacionizem, v katerem je v kasnejšem razvoju prisotna evolucija (darvinizem). Torej pri stvarjenju človeka sploh ne gre za dva izključujoča se razvojna sistema, ampak se oba na čudovit način dopolnjujeta. Ustvarjalna božja beseda (dabar) svet in človeka neizmerno ljubi in jima želi dobro, predvsem pa spoštuje človekovo svobodno voljo. Ta je ključna za človekovo vero v njegovem osebnem odnosu do Boga. Tu se vse začne in lahko tudi konča. Znameniti francoski fizik, matematik in mistik Blaise Pascal je v zvezi z verovanjem in svobodno voljo v svoji znameniti knjigi Misli zapisal: »Dovolj je (razodetega o Bogu) za tistega, ki hoče, in dovolj za tistega, ki noče!« Torej glede verovanja ne velja načelo daj – dam, ampak vzemi ali pusti! Bog ljudi nikoli ne posiljuje s svojo voljo, ampak dopušča, da se človek, ki živi v prostoru in času, odloča svobodno, po svoji volji, za ali proti Bogu.

Krščanski Bog se ljubezni ne more upreti

Pred 30 leti (leta 1988) so bile v Calgaryju, v državi Alberta v Kanadi, XV. zimske olimpijske igre. Na televiziji sem gledal veličastno otvoritveno slovesnost, ki je potekala v izredno močnem snežnem metežu. Kar naenkrat so TV kamere usmerili proti množici na tribunah, kjer sem zagledal velikanski plakat, na katerem je bil napisan citat iz Svetega pisma, iz Janezovega evangelija. Na plakatu je z velikimi črkami pisalo samo Jn 3, 16. Ker znam ta citat na pamet, me je sporočilo izredno nagovorilo, saj pravi: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Kako močno sporočilo, ki daje upanje, saj Bog od človeka ne pričakuje ničesar drugega, kakor da Boga ljubi in spoštuje in da mu ljubezen, ki mu jo daje Bog, tudi vrača. Tako malo, pa tako lepo. Sprašujem se, katera vera pozna učlovečenje Boga, ki se je rodil, živel 33 let, oznanjal mir, ljubezen in spoštovanje med ljudmi, ozdravljal bolne in obujal mrtve. Katera vera oznanja, da se je njihov bog dal pribiti na križ zaradi ljubezni do ljudi, da je z nečloveškim trpljenjem in smrtjo očistil zatohli kozmos in tretji dan vstal od mrtvih z lastno močjo? Tako je vstali Kristus postal poveličana materija in je na enkraten način presegel smrt, prostor, čas in vse zemeljske zakonitosti, sočasno bival na več različnih krajih in prehajal skozi materijo (zid), ne da bi se poškodoval. Katera vera sporoča, da se je vstali Kristus v tistih krutih patriarhalnih časih, ko je bila ženska stalno zaničevana, nevredna in navadno tržno blago, oropana človeškega dostojanstva, najprej prikazal prostitutki Mariji Magdaleni iz Magdale? Pozdravil jo, ona pa mu je poljubila noge (Mr 16, 9–12). Katera vera, razen krščanske, oznanja, da je Bog Ljubezen, občestvo Troedinega Boga, Očeta Stvarnika, Sina Učlovečenega in Duha posvečevalca? Katera? Nobena. Glede treh božjih oseb in enega Boga imajo nekateri probleme z matematiko, toda božje občestvo ni algebra, ampak Ljubezen, v kateri vladajo povsem drugačne razsežnosti. Zato ima krščanski Bog »velike težave« z ljubeznijo, saj se ji preprosto ne more izogniti, ker je Ljubezen On sam. Zato smo vsi ljudje dobre volje v tem pashalnem času ponovno pred preprosto, vendar temeljno osebno odločitvijo, ko se je še kako smotrno povprašati, kam smo usmerjeni – v življenje ali smrt, v minljivost ali večnost, v nespamet ali pamet, v žalost ali veselje, v radost ali trpljenje. Kdor more, naj razume! (Mt 19, 12)

Franci Koncilija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja