26. septembra 2020 smo v Novem mestu obeleževali 100-letnico novomeške pomladi, kakor je Marjan Mušič poimenoval enodnevni dogodek, ki je potekal na isti datum natanko sto let nazaj. Leta 1920 so se v Novem mestu povezali mladi umetniki stari od 16 do 23 let in izvedli več kulturnih dogodkov – umetniško razstavo v hotelu Windischer, literarni recital v Narodnem domu in glasbeni večer na gradu Kamen.
Novomeščani smo se novomeški pomladi poklonili z dvema dogodkoma – najprej, ob 17.00, z otvoritvijo razstave Let novomeške pomladi v Dolenjskem muzeju, nato pa še z veličastno soarejo Nekaj dni v septembru – Novo mesto 1920–2020, ki je potekala na Kandijskem mostu.
Na otvoritvi razstave je najprej spregovorila kustosinja Jasna Kocuvan Štukelj, ki je poudarila pomembnost novomeške pomladi za slovensko umetnost, nato pa spregovorila o sami vsebini razstave. Gre za zbirko skoraj vseh likovnih del, ki so bila razstavljena leta 1920 v Windischerjevem salonu. Za ogled bo na voljo do 8. februarja 2021. Kot častni gost je spregovoril tudi predsednik KDSŠ akad. prof. dr. Milček Komelj (njegov govor je na voljo na dnu strani). Novomeščane pa je nagovoril tudi župan Novega mesta Gregor Macedoni, ki je razstavo uradno odprl.
Prireditvi v muzeju je sledila veličastna soareja v režiji Matjaža Bergerja. Otvorila sta jo dva padalca, ki sta ob opernem petju Irene Yebuah Tiran, pristala na Kandijskem mostu. Avantgarno vzdušje dvajsetih let 20. stoletja so soustvarjali člani zasedbe Anton Podbevšek teatra. Publiko sta nagovorila slavnostni gost Miran Mohar, član umetniške skupine Irwin in soustanovitelj umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst, in župan Mestne občine Novo mesto Gregor Macedoni.
Pripravila E. K.
Fotografije: Boštjan Pucelj
SLAVNOSTNI GOVOR akad. prof. dr. MILČKA KOMELJA OB OTVORITVI JUBILEJNE UMETNIŠKE RAZSTAVE OB STOLETNICI NOVOMEŠKE POMLADI, KI JE BILA V SOBOTO, 26. NOVEMBRA 2020, V DOLENJSKEM MUZEJU
Spoštovani,
dovolite mi, da Vam, še preden skušam predstaviti podobo in pomen slavnih novomeških dogajanj izpred stotih let, izročim pozdrave s Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kajti njeni ugledni redni člani so bili tudi pobudniki, akterji in sotrudniki novomeške pomladi, tako njen pokrovitelj Rihard Jakopič kot Božidar Jakac, Marjan Mušič in predsednik Josip Vidmar; akademijski uslužbenec pa je bil Anton Podbevšek, ki ga je akademik Marjan Kozina v nekem pismu mojemu očetu imenoval desno roko Akademije in zavednega Novomeščana. Podbevšek pa mu je v petdesetih letih, ko še ni bilo Dolenjske galerije, napisal, da si bo vzel tri dni samo za to, da bo obiskal novomeško knjižnico in muzej. Vse do zadnjega je negoval spomin na tedanja dogajanja in jih rad komentiral tudi Božidar Jakac, ki je vse imenovane in številne druge privržence novomeške pomladi ohranil mlade in žive tudi na portretih.
***
Natanko sto let je poteklo, odkar so se v Novem mestu v organizaciji kulturne sekcije novoustanovljenega Kluba dolenjskih visokošolcev zvrstile umetniške prireditve, ki so jih njihovi mladi pobudniki označevali kot novomeške kulturne dneve. Njihovo izhodišče je bila 1. pokrajinska umetniška razstava, zajele pa so tudi literarne in glasbene nastope. S tem so prinesle prvo celovito manifestacijo slovenske moderne umetnosti po prvi svetovni vojni in si pridobile tudi širši vseslovenski pomen.
Pričujoča razstava je kot oživljen spomin na takratno razstavo nekakšna njena prirejena replika. Njena nosilna osebnost, pobudnik in avtor večine del je bil Božidar Jakac. V septembru 1920 je bil že skorajda leto dni študent praške umetniške akademije in dotlej se je osebno seznanil s pionirji slovenske moderne umetnosti in najvidnejšimi vrstniki z vseh kulturnih področij, ki so se nato pridružili novomeškemu dogajanju; že spočetka pa je najplodneje prijateljeval s sošolcema Miranom Jarcem in Antonom Podbevškom – z njim sta snovala celo skupne umetnine – in v Novem mestu razglabljal o slikarski umetnosti s primorskim beguncem Ivanom Čargom.
Duhovno formiranje nosilcev tedanjega novomeškega kulturnega dogajanja sega v tesnobni čas prve svetovne vojne, ko so se mladeniči, med katere sodijo tudi številni danes že pozabljeni snovalci, v iskanju osmislitve življenja zastrmeli v duhovna prostranstva, kakršna lahko razpira predvsem umetnost, in le v njenem naročju je Jakac dojemal drugo, srečnejše življenje. Med njimi je imel daleč največji vpliv na mlado generacijo za nekatere tedaj že kar demonsko sugestivni Podbevšek. »Obseden od novih oblik« je presenečal s futurističnimi verzi in oznanjal ničejansko voljo do moči, s katero naj bi umetniki kot titani nadvladali strašno realnost, ki jo je Podbevšek doživel na »krvavi cesti« soške fronte, kjer sta jo okusila tudi Čargo in Jakac; snoval pa je tudi tematsko nadvse pomenljivo dramo o boju dveh umetnikov, pripadnikov stare in moderne struje.
Novomeška razstava je bila v bistvu prikaz Jakčeve ustvarjalnosti od leta 1918 z impresionistično obarvanimi deli in modernejšimi podobami iz Prage, v katerih je že občuten dih ekspresionizma. Ker je Jakac med obiski domá navdušil tudi mlajše občudovalce, ki so se mu radi pridružili pri slikanju, je nanjo uvrstil še dijaka Marjana Mušiča in Zdenka Skalickega ter jima dodal »naraščajnika« Borisa Grada in Ferda Avsca. Razstavljena so bila tudi dela tedaj že pokojnega Jožeta Cvelbarja, kot gosta Jakčevega starejšega prijatelja Franceta Zupana, Jakčevega praškega kolega Franja Ančika in odsotnega Ivana Čarga, ki je bil takrat že na študiju v Italiji, eno sliko pa je pokroviteljsko prispeval karizmatični mentor mladih Rihard Jakopič, ki se je otvoritve osebno udeležil, tako kot tudi predhodnik ekspresionizma Fran Tratnik. Na spremnih prireditvah sta sodelovala še gosta Josip Vidmar in Marij Kogoj in se skupaj s Podbevškom že takrat v Novem mestu povezala v »trojko«, ki se je odločila osnovati Klub mladih in izdajati trem umetnostim posvečeno revijo, ki ji je Podbevšek predlagal ime Trije labodje.
Novomeške septembrske prireditve so mladeniči novembra v prirejeni in dopolnjeni obliki ponovili še v Ljubljani, kjer so se na razstavi v Jakopičevem paviljonu Jakcu, Mušiču in Skalickemu pridružili kipar Napotnik in brata Kralja in tako je postala novomeška pobuda manifestativno izhodišče za celovit povojni razmah ekspresionistične umetniške generacije na Slovenskem. Novomeška in nato ljubljanska dogajanja so doživela živ odmev, polarno razpet za in zoper moderno umetnost. Ob nevralgično prevratniškem Podbevšku in vznesenem Jakcu se je zgostil zanos pretežnega dela tedanjega mladega ustvarjalnega rodu, in z zastavami okrašeno Novo mesto, v katerem se je tiste dni kot še nikoli dotlej trlo naših največjih talentov, je po Jakčevih besedah dobesedno vrelo.
Spomin na tedanja dogajanja ni v Novem mestu nikoli povsem usahnil, v najširšo slovensko kulturno zavest pa se je razstava s spremnimi prireditvami usidrala šele po letu 1974, ko se je za poimenovanje dogajanja ustalil metaforični termin Novomeška pomlad, povzet po naslovu tedaj izdane knjige mladostnih spominov arhitekta Marjana Mušiča. Optimizem tega poimenovanja se nanaša na duhovni zagon, ki se je po vojni na pogorišču starih vrednot formiral v znamenju ustvarjalnih iskanj in novih umetnostnih pristopov in oblik. Božidar Jakac je v tedanjem mladostnem žaru pozival celo »na boj! v novomeško revolucijo« in je reprizo prireditev na likovnih zasnutkih za plakate napovedoval tudi kot troje rdečih dni, s čimer je želel živo prislikati njihovo izrecno čustveno intenziteto.
Sama revolucionarnost se je pri tem nanašala le na umetniško oblikovanje in je bila že v osnovi relativna, saj so v luči akademskega realizma, kakršnega je tedaj zagovarjal novomeški profesor risanja Josip Germ, lahko videti predrzna novost že poznoimpresionistične podobe; Jakčev ekspresionizem pa je izhajal iz starejše secesijske valovite risbe, s katero je umetnik povzel značilno mehkobo dolenjske pokrajine, a jo je v Pragi intenzivneje zvrtinčil tudi v tesnobnejše ponotranjene vizije. Najdrznejši se je izkazal kot slikar prireditvenih plakatov, a je tudi njihovim abstraktnim oblikam pripisoval simboličen pomen, saj si je s tremi trikotniki v svojem »grbu«, natisnjenem na naslovnici kataloga ljubljanske razstave, zamislil troje umetnosti, ki se povezujejo v celostno umetnino, h kateri so novomeški ustvarjalci težili. V javnosti so najbolj odmevale z atraktivnim recitacijskim zanosom oznanjane Podbevškove besede, vendar je pesnik z govorjenjem o titanizmu in rojenosti umetnikov sčasoma postal preveč bombastičen celo za pojmovanje tistih prijateljskih vrstnikov, ki so se sprva nanj opirali in ga občudovali, zato so se mu po vojni naglo bolj ali manj odrekli. Trije labodje pa so že po drugi številki umolknili, ker se Kogoj in Vidmar nista bila pripravljena ukloniti sugestiji sourednika Antona Podbevška, ki so ga tedaj življenjske okoliščine približale socializmu, da bi se revija usmerila tudi v politična vprašanja.
Odrešitev iz življenjskih napetosti so mladeniči ves dotedanji čas iskali v samonadzorovanju stopenj zrelosti svojega duhovnega razvoja in v ustvarjalni artikulaciji lastne iščoče notranjosti, ki naj bi se izpopolnjevala na poti k najvišji resnici; to »najvišjo resnico« pa je Jakac enačil s svetostjo in lepoto, pri čemer je umetnost imenoval »visoki evangelij človeštva«. Zato je na razstavi tudi ob slikah, ki so lahko danes videti predvsem poskusi ali odslikavajo zlasti navdušenje srednješolcev nad novimi izraznimi sredstvi, smiselno dojemati predvsem njihovo duhovno ozadje, zajeto v hrepenenju po ustvarjalnem prerodu novega, poduhovljenega človeka. Sočutni so bili do trpljenja ljudi na Zemlji, a usmerjeni v nadživljenje, med bleščeče zvezde, kjer sta Jakac in Jarc še bolj občutila nedosežnost večnostnih ciljev in kozmično samoto. S podobotvorjem iz futuristične orožarne opremljeni Podbevšek, ki je hotel z brezmejno hladnokrvnostjo premagati sleherno človeško šibkost ter »s titansko roko pretresti svet«, kot ga je označil že pesniški vrstnik Anton Puc, pa se je iz življenjskega pekla dvigal v nebesne planetarne sfere v fantastičnih vizijah, in z njimi pred očmi ga je nekajkrat narisal tudi Jakac, ki je ilustriral tudi nekatere njegove pesmi. A kaj kmalu so šli prijatelji vsak po svojih potih – vsakdo z mislijo na nemirno skupno mladost, v katero sta mladim likovnim umetnikom s svojim ustvarjalnim zgledom najusodneje posvetila Rihard Jakopič in Edvard Munch in novomeškim gimnazijcem še posebej Božidar Jakac.
V podobah na nekdanji in današnji razstavi je bilo in je mogoče razbrati idilo, hrepenenje in tesnobo, nekdanjo poetično Dolenjsko, oživljeno z melodijo spevnih linij in srčno svetlobo, ter krčevite odseve praškega velemesta in fantastične pokrajine, porojene iz mladih duš v ognjevitosti barvno intenzivirane čustvene vznesenosti. Na njej so predstavljeni Jakčevi začetki, še preden se je slikar odločilno oprijel grafike, in poskusi ter študijska dela večine tistih, ki se pozneje niso več izražali kot slikarji, a so bili živo vpeti v brsteči nemir takratnih iskanj, medtem ko zveni otožni še tradicionalnejši Cvelbar kot neizpet smrtni spomin na nepopravljivo tragiko svetovne vojne. Taka pomlad je videti v svojem raznolikem vrenju mnogoobrazna in večpomenska. Vznemirljiva kulturna dogajanja, ki so postala sinonim zanjo, pa so v novomeško tišino sunkovito zažarela kot enkraten gromovit blisk; zato je pomenljivo, da je nameraval Marjan Mušič knjigo Novomeška pomlad sprva nasloviti Zviharjena tišina.
Božidar Jakac je še slabi desetletji po tem dogajanju v nekem predavanju pojasnjeval, kako se je vrenje in kipenje s praške akademije, kjer je mladina »napovedala starim tradicijam neizprosen boj ter vedno bolj zmagovala«, z njim, se pravi z novomeško razstavo, naselilo tudi v dolenjsko prestolnico, od koder se je »ta udar preselil v Ljubljano in vzbudil mnogo prahu in polemike«. In zaključil: »Sodbe so bile deljene, vendar prelom je bil narejen in pot pripravljena. In vse, kar je kasneje pristopilo in se pojavljalo, je imelo svoje korenike v tem novembrskem nastopu.«
Ta pot, ki naj bi jo po njegovih besedah skupen javni nastop njegovih privržencev tlakoval kot »granitno cesto slovenski umetnosti«, se je tedaj odprla pred umetniki kot v resnici še neznana prihodnost; a se je iz mladostnega viharništva kmalu usmerila k manj vzvihrani in bolj z zemeljsko, družbeno in predmetno realnostjo povezani ustvarjalnosti, pri Jakcu tudi k spet bolj idilični krajinarski tišini. Iz nje se je umetniku oglašal spomin na razviharjeno in sanjam predano mladost, ki mu je postala osrednja opora za vse poznejše ustvarjalne poglobitve; v poznejšem dnevniškem soočenju s samim seboj, ko je na trenutke o sebi tudi podvomil, pa je o burnih študijskih letih svoje umetniške generacije celo resignirano zapisal: »Koliko napetosti je bilo tedaj in kako smo zafurali vse skup potem.«
Ustvarjalne mladosti se je rad spominjal tudi Podbevšek, ki je bil spiritus agens tudi pri novomeški razstavi in je skrbel za njeno propagando, tako za razmestitev plakatov kot celo za organizacijo prodaje vstopnic; še pred izidom pesniške zbirke je nenadoma umolknil, a si je za oživitev spomina na novomeška kulturna dogajanja prizadeval tudi še pozneje, ko je kot urednik in publicist k pisnemu pričevanju o njih privabil Riharda Jakopiča. Miran Jarc je medvojna iskanja svojega rodu kot duhovno zasnovo za poznejše kulturno dogajanje oživil v romanu Novo mesto, v katerem Jakac sicer ne nastopa, ker se je vse do t. i. vojne mature šolal v Idriji, iz svoje tišine pa je tedanjo Jakčevo slikarsko umetnost s pogledom božal tudi pisatelj in dramatik Slavko Grum. V desetletjih po drugi svetovni vojni, ko se je po vzniku t. i. neoavantgardistov stopnjevalo zanimanje za njihove prevratniške predhodnike, pa je Novo mesto predvsem zaradi Podbevška, a tudi zaradi Jakca, obveljalo celo za izhodišče naše t. i. zgodovinske avantgarde.
Zgodba o novomeški pomladi, med katero so vzbrsteli in nase opozorili tako izraziti ustvarjalci, je zveneča hvalnica mladostnemu zaupanju v ideal umetnosti, do katerega se ljudje lahko povzpnejo ob vsej podpori ustreznih vzornikov le iz lastnih duhovnih vzgibov, če po njej avtentično stremijo kot po posvečenem načinu za najglobljo izpoved, ki naj bi jih pripeljala k življenjski izpopolnitvi in odrešitvi. To najbrž velja za iskanje vsakega vzvišenemu idealu ustvarjalnosti zavezanega rodu, ki si v nepopolnem svetu vsakič na novo postavlja svoje najvišje vrednote; toliko bolj usodno pa je tovrstno ustvarjalno iskanje prežarilo mladost neuklonljivih jetnikov in pričevalcev prelomnega časa med véliko vojno, med katero so s svojim ustvarjanjem stremeli po vstajenju, tako kot v Podobah iz sanj Ivan Cankar, in po njenem koncu leta 1920 v Novem mestu svoj ustvarjalni razmah v manifestativnem poletu tudi prvič družno javno razglasili. Vse to dogajanje, ki ga danes praznujemo, je postalo eden temeljev novomeškega kulturnega ponosa ter za zdaj najvišje merilo, ki nam ga simbolizirajo tedanja ključna ustvarjalna imena Božidar Jakac, Anton Podbevšek in Miran Jarc, od primorskih prijateljev pa se jim je v glasbenem zagonu naravno pridružil še ekstatični Marij Kogoj.
Na te novomeške umetnike se v prizadevanju za kulturni dvig našega mesta Novomeščani poslej vedno znova sklicujemo. O tem več kot jasno pričajo že poimenovanja novomeških kulturnih ustanov, pa tudi današnja obuditev prve pokrajinske umetniške razstave s pomenljivim naslovom Let novomeške pomladi nam, pospremljena z zgodovinsko osvetljavo, potrjuje, da Novo mesto svojih znanilcev vseslovenskega umetniškega preroda nikakor ne bo pozabilo. Novomeška pomlad je v Novem mestu postala celo osrednji mitični ideal: simbol zazrtosti v ustvarjalne sanje, ki jih je porodilo silno, a nikoli docela izživeto koprnenje po umetnosti kot najvišji emanaciji človeškega duha. Glasniki tega zanosa so v novomeško kulturno zgodovino preteklega stoletja vrisali doslej najvznemirljivejše umetniško poglavje. V naši kulturni zavesti ostajajo še tako nepogrešljivi, da so se zaradi strastne mladostne predanosti vzvišenim ustvarjalnim ciljem vanjo usidrali tudi kot trajna spodbuda. Stoletje za tem, ko so usmerili svojo pot iz utesnjenosti v mraku časov k soncu nad Krko, s katerim je Jakac ožaril plakate za razstavo, in še više v kozmične sfere, nam s svojo duhovno energijo od tamkaj živo svetijo še v prihodnost.
Danes pa so k nam prisijali iznad oblaka z veličastnim napisom »Hokus pokus čarovnija – Novo mesto, popek sveta!«. Od tamkaj nad Kapitljem kot svetniki bdijo. V skrbi za svoje mesto večne pomladi nam želijo, ki bi pregnala vse mrtvilo, in za poti umetnosti granitno cesto. Jakac od tam še zre v življenje. Jarc še na razsvetljenje čaka. Podbevšek uživa pozno zadoščenje in Mušič vzklika: Še je tu pomlad, kot da sto let bi nikdar ne minilo. Spet tu smo, kakor tistikrat.
Milček Komelj
