Vzemite si nekaj minut in preberite to zgodbo, ker je res nekaj posebnega…
Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo odvajanju
vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi.
Drugi mož je moral vse dneve preležati na hrbtu.
Kmalu sta moža vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih družinah, svojih domovih, službah, kje vse sta bila na počitnicah itd… In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu,drugemu v postelji opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj.
Mož na drugi postelji je začel živeti za ta enourna obdobja dni, v katerih je njegov prijatelj razširil njegov svet z dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta. Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali svoje male čolničke. Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice. Velika, stara, mogočna drevesa so lepšala pokrajino, v daljavi pa je bilo videti obrise velikega mesta.
Ko je mož ob oknu opisoval vse to v dovršenih podrobnostih, je mož na drugi postelji priprl oči in si predstavljal slikovite prizore. Tako so minevali dnevi in tedni.
Nekega jutra je medicinska sestra v sobo prinesla vodo za umivanje in ob oknu našla telo moža, ki je mirno umrl v svojem spanju. Razžalostila se je in poklicala bolnišnično osebje, ki je umrlega odneslo ven.
Takoj ko je bilo mogoče, je drugi mož zaprosil, naj ga premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega. Počasi in z veliko težavo, se je mož dvignil na komolce, da bi prvič sam občudoval lepoto zunanjega sveta. Napel je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji, ki je nudilo pogled na prazen sivi zid. Mož je povprašal sestro, kaj je bil razlog, da je preminuli sosed tako čudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Rekla mu je: »Morda vas je hotel samo osrečiti.«
Epilog: Neizmerna sreča leži v osrečevanju drugih, ne glede na naše trenutne življenjske razmere. Samo tako se deljena bridkost razpolovi, a kadar delimo srečo drugim ljudem, se ta podvoji. Če bi se radi počutili srečnega, se razdajajte drugim. »Današnji dan je nezaslužen dar, zato se imenuje sedanjost in je vreden naše pozornosti«.
Srečno!
Fotografije so s spleta.
Avtor ni znan.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
