V začetku aprila 2023 je priljubljena pesnica Manca Košir izdala izjemno lepo mistično zbirko pesmi – srčnic, ki jo je naslovila Iz neba do dna. Mančine srčnice so čudovit navdih in podpora na naši duhovni poti, pa tudi neprecenljiva uteha v težkih trenutkih.
V zbirki Iz neba do dna živijo čudovite pesmi o notranjem potovanju človeške Duše. Manca se spušča iz glave v srce, da bi lahko skoznjo za vse nas spregovoril glas Velike modrine in nam razkril skrivnosti Življenja, ki presegajo čutno resničnost in naše racionalno razumevanje sveta. V poetičnem mističnem jeziku, polnem bogatih metafor, nam Manca opisuje nasprotja, s katerimi se sooča na svojem potovanju, a pri tem vedno znova zaupa v univerzalni tok življenja.
Preprosti, a tako globoki verzi, da na trenutke jemljejo dih in solzijo oči, tudi nas spodbujajo k refleksiji o lastnem notranjem potovanju – doživljanju, ki presega zunanji svet form. Povabijo nas k samo-raziskovanju, da bi nekoč zmogli tudi mi doživeti in razumeti Največjo skrivnost Obstoja.
Srčnice so se Manci Košir začele po navDihu zapisovati ob njenem 70. rojstnem dnevu. Leta 2018 je izšla prva zbirka Iz trebuha in neba, pet let pozneje pa se je na lističih nočne omarice, na kuhinjski mizi in med stranmi prebranih knjig nabral nov paket srčnic, ki so še bolj drzne, še bolj neposredne in razsvetljujoče.
Manca Košir v mladih letih
Skozme tečejo pretekli časi in prihodnji,
ko spim po samostanih in bedim na
samotnih poteh, poslušam zvonjenje
cerkvenih zvonov in sanjam sanje mrtvih.
Naslonjena na jekleni žarek se zemlje
komaj dotikam ali pa gazim po njej do
kolen. Oboje je cesta iste Domovine.
(odlomek iz Mančine avtobiografije)
V slovenski literaturi je poezija Mance Košir pravi fenomen. Ljudje namreč prebirajo srčnice v tolažbo sebi, hudo bolnim in umirajočim. Ker govorijo o smrti nežno – tako, da se je nehamo bati. Saj smrt je naša mati, pravi Manca. Od rojstva naprej je z nami in ob smrtni uri bo odprla milo naročje Večnosti, ki je naš dom. Življenje se ne konča, življenje se samo preobraža. Ko nam bo smrt zatisnila veke, bomo zrli globoko. Takrat bomo prepoznali svoje resnično ime: Njegovo!
Manca Košir
Pravzaprav smo vsi gledalci v kinu, ki vrti življenja naša.
Zakaj bi bili v njem samo živi ali samo pokojni?
Svet pač ni razdeljen, od prazačetka je en.
Mi se pretakamo v njem kot tekočina v veznih posodah.
Za Veliko Oko je vse gibanje, prerajanje, minevanje.
Le Njegova Luč je večna, edina, ki prižiga in ugaša kino za naše oči.
(odlomek iz Mančine avtobiografije)
Vir in fotografije so s spleta.
Zbral in uredil: Franci Koncilija
