19. novembra 2020 je v stoto leto življenja vstopil izjemen pisatelj in akademik Zorko Simčič. Otroštvo in mladost je preživel v Mariboru, čas študija pa na državnem učiteljišču in ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer ga je zaznamovala druga svetovna vojna. Bil je zaprt v taborišču Gonars, maja leta 1945 pa se je umaknil na avstrijsko Koroško, dve leti kasneje pa je s skupino beguncev odplul v Argentino, kjer je bil več desetletij neutrudni spiritus agens tamkajšnje slovenske skupnosti. Po petdesetih letih zdomstva se je leta 1993 z družino vrnil v domovino.
SIMČIČEV USTVARJALNI OPUS
Literarno ustvarjanje Zorka Simčiča sodi v kanon slovenske književnosti 20. stoletja. Ustvaril je izjemen opus prek trideset knjižnih del: od romanov, dram, novel in dnevnikov do esejev in pesnitev. Kar nekaj del je izšlo v več ponatisih. Za roman Človek na obeh straneh stene, ki je sicer izšel leta 1957 v Buenos Airesu, je sredi devetdesetih let prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob pisateljevi 90-letnici pa je založba Beletrina izdala literarno mojstrovino Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«, kot so zapisali ob podelitvi velike Prešernove nagrade februarja 2013 – roman na več kot 700 straneh je Zorko Simčič pisal, ga klesal in pilil več kot tri desetletja.
Konec maja leta 2019 je pri založbi Beletrina izšla knjiga Dohojene stopinje, sestavljena v obliki pogovora literarnega zgodovinarja Franceta Pibernika s pisateljem Zorkom Simčičem. Pogovor sta začela snemati leta 2000, s časovnimi razmiki pa ga končala leta 2018. Roman na skoraj 500 straneh, opremljen tudi s fotografijami iz pisateljevega življenja, je po besedah Pibernika »Simčičeva avtobiografija, ki se bere kot leksikon zdomstva«.18. junija 2019 so knjigo predstavili v dvorani Slovenske matice v Ljubljani, kjer se je s pisateljem Zorkom Simčičem, pogovarjal novinar Bernard Nežmah.
Tudi pri založbi Družina je izšlo več Simčičevih del. Leta 2001 sta v knjigi Prepad kliče prepad izšli dve drami: Tako dolgi mesec avgust in Zgodaj dopolnjena mladost, dve leti pozneje pa še roman o Slomšku Človek za vse čase in knjiga Ob žerjavici in ognju, kjer so zbrani Simčičevi intervjuji in nagovori. Tako akademik Zorko Simčič še vedno ostaja eden slovenskih najbolj pronicljivih piscev.
»Stoletje, pred katerim človek obnemi,« je Bernard Nežmah komentiral pisateljevo življenjsko zgodbo, ki jo v pogovoru razkriva v knjigi. Na uvodno vprašanje, ali je roman »življenjepis skozi intervju«, je Simčič odgovoril: »Knjiga je življenjepis, ampak predvsem v povezavi z mojim književnim delom. Povezana je z literaturo in časi, v katerih sem pisal. Tako da mislim, da je bolj kot moj življenjepis knjiga življenjepis slovenske književnosti. Je moj pogled na slovensko književnost, moj pogled na slovenstvo, moj pogled na svet.«
V dobri uri pogovora sta se Nežmah in Simčič sprehodila tako rekoč skozi zadnje stoletje. Pisatelj je pripovedoval »štorije«, kot rad reče, iz otroštva in mladosti v Mariboru v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, iz obdobja, ki ga je preživel kot begunec v Zagrebu in Ljubljani, pripovedoval je tudi o nastanku prvega romana Prebujenje, ki ga je napisal še med vojno, o Gonarsu. Prav prek pisem je Simčič ohranjal številne stike s pisatelji in drugimi kulturniki, tako da se je v 90. letih, ko se je vrnil v domovino, poznal s številnimi Slovenci. Na koncu pogovora je Simčič dejal:»Domotožje je strašna stvar. Petdeset let je le petdeset let. A vendar so se mi še bolj smilili pisatelji, ki so živeli in ustvarjali v Sloveniji in niso smeli pisati, kar so želeli.«
Fotografije so s spleta.
Vir: Družina. Zbral in uredil: Franci Koncilija