Že pred našim štetjem so naši predniki po takratnih poganskih verovanjih praznovali dan mrtvih in sicer 1. novembra. To je bil čas, ko se je poletje končalo in nastopilo je zimsko obdobje. Ta dan se je po njihovem verovanju preselil tudi v drugo dimenzijo, kjer niso obstajali ne preteklost, sedanjost in prihodnost. Bil je nekakšna tančica med življenjem in smrtjo. Duše umrlih so se vračale na Zemljo in obiskovale svoje še živeče sorodnike, ki so jih tudi primerno počastili. Pripravljali so pojedine in jih poskušali čim lepše pogostiti, saj so bili prepričani, da jim bodo pomagali naslednje leto in bo obilo pridelkov in tudi, da jih bodo varovali pred vsemi zli duhovi, skratka, da jim bodo olajšali življenje.
Ta poganski praznik se je obdržal skoraj vse do leta osemsto našega štetja. Ko je svet preplavilo krščanstvo, je to animistično-pogansko čaščenje zatrlo. Krščanstvo je na podlagi poganskih verovanj za vsakega svetnika oziroma mučenika posvetilo en dan v letu, ker pa je v letu premalo dni za vse, je papež Gregor III. v Baziliki Sv. Petra v Rimu posvetil poseben oratorij in vse združil na en dan. Tako je 13. maj sčasoma postal dan mrtvih oz. vseh Svetih. Ker pa se je v Rim tega dne vedno zgrinjala množica romarjev, hrane pa ni bilo dovolj za vse v tem letnem času, je leta 835 našega štetja papež Gregor IV. praznik prestavil na 1. november, ko je bilo hrane na pretek.
Praznik spomina na mrtve v različnih kulturah počastijo na različne načine. Recimo v Mehiki prinašajo na grobove hrano in pijačo, prav tako na Kitajskem, Japonskem in v Indiji. Tibetanci izgovarjajo budistične mantre ob mogočnih zvokih gonga, Filipinci namesto žalosti izražajo svoja čustva s plesom. V Afriki je dan posvečen plesu v maskah.
Pri nas počastimo pokojne s svečami in rožami, pri čemer pa pretiravamo. Smo poleg Hrvatov in Poljakov država, ki porabi največ sveč in pri tem ne mislimo na onesnaževanje okolja in na naše potomce, saj minejo stoletja preden se plastika razgradi. Na žalost pa je tudi ta praznik skomercializiran in vse se gleda samo skozi denar.
Pokopališča so prepolna ljudi, ki ustvarjajo velik hrup in se postavljajo eden pred drugim, kdo ima lepši spomenik, več sveč in lepši šopek. Pozabljajo, da je pokopališče kraj miru in tišine, kraj razmišljanja in povezanosti z umrlim. Njemu sveče in rože ne pomagajo nič, ne morejo ga oživeti. Vsa svetost in intimnost tega kraja se je izgubila. Bilo bi boljše, če bi grobove obiskali večkrat na leto in se kakšno minuto v mislih poklonili spominu, tako pa na ta dan pretiravajo, ogovarjajo drug drugega in pravzaprav pozabijo, da so prišli počastit svojega preminulega.
Sama grem na pokopališče večkrat na leto in se lahko v miru in tišini pogovorim s svojimi ljubljenimi, jim povem žalostne in tudi vesele trenutke, ki jih živim in se s hvaležnostjo zahvaljujem za vse lepo in dobro, kar so storili zame, za vse njihove nauke in prosim naj me v duhu vodijo še naprej. Domov se vrnem pomirjena saj je v mojem srcu njihova duša, ki me spremlja in daje moč za naprej. Tako niso mrtvi, živijo z menoj.
Dan mrtvih ali lepše rečeno dan spomina na naše ljubljene je tudi družinski praznik. Bližnja in daljna rodbina se zbere in obuja spomine, ki so bili lepi in jih ne bomo nikdar pozabili. Čutimo, kakor, da so z nami in sodelujejo v našem pogovoru. Morebitne zamere so na ta dan pozabljene. Lahko bi rekla, da smo res poganskih korenin pri našem verovanju in tega se ne smemo sramovati, saj to je naša dediščina, ki jo vse premalo spoštujemo.
Vsako leto se na pokopališče drenjajo nepregledne množice, promet je obupen. Kako bo pa letos, saj nas ta virus ovira pri vsem. Kako se bodo ljudje držali proti koronskih ukrepov. Saj bo nemogoče držati razdaljo 1,5–2,0 metra in ali bodo nosili vsi zaščitne maske. Upajmo, da bodo omejitve vse to res preprečile, sicer bo nemogoče zajeziti virus. Mislim, da bi pokojni razumeli, če jih to leto ne bi obiskovali tako množično, saj je otroško zdravje in življenje vseh najbolj pomembno in ni potrebno, da virusu dovolimo prevlado.
Vsem želim lep družinski praznik, ki naj poteka v miru ob pripovedovanju življenjskih resnic svojim otrokom in vnukom in naj jih učijo spoštovanja tako do živih, kakor tudi do mrtvih.
Emilijana Crgol
