Mnogi menijo, da se glede sprejemanja in potrebe po vizualni konzumaciji visoke kulture med seboj razlikujemo, in gotovo delno tudi se, a dolge vrste, ki se vijejo pred muzeji in galerijami na vstopnine proste dneve, kažejo, da je potreba po tovrstnih užitkih v družbi večja, kot bi nekateri želeli priznati. Med čakajočimi opazimo družine, študente pa tudi številne zaposlene, ki zaradi rasti življenjskih stroškov težko zberejo nekaj evrov za vstopnino.
Tako v tem prispevku razmišlja mag. Maja Oven, samozaposlena v kulturi, konservatorka, kustosinja in umetnostna zgodovinarka. Zakaj torej ljudem ne bi omogočili ogleda zbirk, za katere skrbijo javne institucije, ki jih vzdržujejo bodisi državni bodisi občinski proračuni, temelječi na naših davkih, zastonj in vse leto?
Kultura dela ljudi boljše in s tem družbo strpnejšo in bogatejšo kot celoto, zato naj bo dostopna vsem, in to zastonj!
Ideja o prostem vstopu v državne galerije in muzeje ni nova. V Angliji jo prakticirajo že več let in tudi v Sloveniji lahko sledimo kapljam pobud, katerih prve so stare skoraj desetletje. Ideja ni povezana z odvzemom ali omejevanjem sredstev javnim institucijam, kar bi bilo primerljivo s primeri iz tujine. Pri tem lahko le še omenim, da bi se tudi v tujini pretiranemu oglaševanju sponzorstev, s katerim so se spopadli na začetku zmanjševanja sredstev institucijam, lahko uprli z omejitvami.
Mag. Maja Oven
Izhodišče je treba iskati v dejstvu, da je kultura vse, kar nas obkroža. Kultura in znanost poganjata človeštvo in sta povezani z boljšo družbo. Povezava kulture in senzibilnejše družbe kot celote je precej obsežnejša in celovitejša, kot se zavedamo. Ugovori nekaterih, da z nekaj evri za vstopnino pokažemo odnos do visoke kulture, se ne zdi prepričljiv, niti s stališča, da gre za nacionalne zbirke, ki so izraz naše skupne zgodovine ter vpetosti v evropsko okolje in torej neprecenljive vrednosti za nas vse, niti v primeru razstav sodobnih ustvarjalcev, katerih dela bi brez vstopnin dosegla precej širši krog občinstva ter s tem povečala prepoznavnost in zaželenost njihovih avtorjev. Visoka kultura kot naša kulturna dediščina je namreč vredna veliko več kot majhne vsote. Nekakšno primerjavo bi lahko našli tudi s pitno vodo, ki si jo brezskrbno natočimo iz pipe, a je zato ne cenimo nič manj kot tisto za evro iz plastenke. Žejen ne sme ostati nihče!
Menim, da morajo najboljše stvari, ki so naša skupna last, kot so pitna voda, sprehodi v naravi in ogledi naše kulturne dediščine v hrambi javnih institucij, ostati in postati dostopne vsem. Tako kot lahko odidemo po označeni pohodni poti, dihamo svež zrak, pijemo čisto vodo, tako kot govorimo slovenski jezik, ki ga uporabljamo, bi tudi nacionalne zbirke naših javnih institucij morale postati odprte vsem ljudem za ogled in seznanitev…
Izhodišče je treba iskati v dejstvu, da je kultura vse, kar nas obkroža. Zavedati se moramo, da kultura in znanost poganjata človeštvo in sta povezani z boljšo in humanejšo družbo. Povezava kulture in bolj senzibilne družbe kot celote je precej obsežnejša, celovitejša in pomembnejša, kot se zavedamo.
Fotografije so s spleta.
Vir: Delo
Zbral in uredil: Franci Koncilija