Ob petstoletnici reformacije (1517–2017)
Dr. Daniel Brkič
So ljudje, ki se jim še vedno naježijo dlake, ko slišijo besedo reformacija, čeprav je bila reformacija najsvetlejša točka v dveh tisočletjih. Bila je zgodovinska nujnost, ne pa zabloda in krivoverstvo. Reformacija ni bila poskus ustanovitve nove Cerkve ali »nemške vere«, kot danes posamezniki zlonamerno opravičujejo protireformacijo in rekatolizacijo, ki da je bila rešitev pred germanizacijo. Prav reformatorji so zagovarjali načelo, naj vsak narod bere Sveto pismo in ima bogoslužje v svojem narodnem, razumljivem jeziku. Napako latinizacije je rimskokatoliška Cerkev delno popravila šele na II. vatikanskem koncilu (1962–1965).
Reformacije ne smemo praznovati, ampak jo moramo predvsem živeti. Je stalen klic k spremembam, ad fontes, nazaj k izvirom. Ne gre za ločitve v Cerkvi in družbi, ampak za obnovo in sožitje v spravljeni
različnosti. Protestantizem ne pomeni ugovarjanja zoper nekoga ali zoper nekaj, ampak gre predvsem za »pričevanje«, kar je razvidno iz korena latinske besede »protestare«.
Pred 500 leti naj bi dr. Martin Luther, avguštinski menih, 31. oktobra 1517 pribil na vrata cerkve v Wittenbergu 95 protestnih tez, v katerih je izpodbijal nauk o odpustkih, pokori in trgovanju zaradi duš v vicah, ter vero podredil izključno Kristusovemu nauku avtoritete Svetega pisma.
V svet se je podala novica, da je »največji in najsvetejši zaklad prave Cerkve evangelij o Božji slavi in milosti« (62. Luthrova teza), s čimer je luč resnice znova obsijala temo sveta. Tedanja Cerkev je ljudem vzela Sveto pismo. Leta 1229 ga je koncil v Valenci vključil v indeks prepovedanih knjig. Laikom so prepovedali, da bi imeli stari in novi zakon Svetega pisma. Zaradi pobožnosti so smeli imeti le Psalter in Molitvenik za Božjo službo in urice blažene Marije.
Takrat so živeli v Italiji in Franciji predhodniki reformacije, valdenžani (po Petru Waldu) in albižani (veja katarov, imenovana po provansalskem mestu Albi), pred njimi pa na Balkanu še bogomili, zoper katere je glasil razglas tedanje Cerkve, ker so trdili, da je prava Kristusova Cerkev človekovo srce. S tem so se želeli pripraviti za prihajajoče kraljestvo Svetega Duha, zato so odklanjali vsako obliko prisilne zunanje religije in poudarjali svobodo mišljenja in odločanja. Vsi ti so si prizadevali za obnovo krščanstva v prvotni obliki, a so jih kot krivoverce inkvizicijsko zatrli in umorili. V 14. stoletju je deloval na Angleškem John Wycliff, ki ga je koncil v Konstanci razglasil za krivoverca. V 15. stoletju je deloval na Češkem Jan Hus, ki pa je bil leta 1415 sežgan na grmadi. Stoletje za tem, leta 1517, je zaradi v nebo vpijočih zlorab tedanje Cerkve dokončno počilo.
Kot zvezde na temnem nebu so se pojavili Luther, Kalvin, Zwingli, Melanchton, Simmons in anabaptisti, pred njimi pa humanist Rotterdamski. Pri nas pa Trubar, Krelj, Bohorič in Dalmatin, ki so s tedanjimi izobraženci, meščanstvom, deželnimi stanovi in z vsemi naprednimi ljudmi (po utemeljeni oceni Jožeta Javorška je bila takrat velika večina prebivalstva pri nas protestantska) opravili na Kranjskem izjemno pomembno kulturno, versko in družbeno dejanje za vzpostavitev slovenske nacionalne identitete in zavesti ter tako majhen narod postavili v veliko evropsko družino.
K temu, da je reformacija uspela, je pripomogel predvsem izum tiskarskega stroja (Johannes Gutenberg, 1455), kar je veljalo takrat toliko kot izum telekomunikacij in računalništva. Prva tiskana knjiga je bila Sveto pismo, s tem pa tudi prevodi v narodne jezike, čeprav je oblast to prepovedala. William Tyndale, eden prvih prevajalcev angleškega Svetega pisma, je bil pregnan in leta 1536 mučeniško ubit. Slovenci smo dobili Sveto pismo v celoti že leta 1584, Dalmatinovo Biblijo.
Kaj so reformatorji verovali? Njihov nauk je vrnil Cerkev nazaj k izvirom, ad fontes. Evangeljski nauk so strnili v pet načel:
1. SOLA SCRIPTURA (samo Sveto pismo kot avtoriteta),
2. SOLA FIDE (samo opravičenje po veri),
3. SOLA GRATIA (samo Božja milost),
4. SOLUS CHRISTUS (samo Kristus kot edini posrednik med Bogom in človekom),
5. SOLI DEO GLORIA (samo Bogu pripada vsa slava).
Kako veliko duhovno moč in vizijo je imel dr. Martin Luther, da je premaknil tedanjo okostenelo in mračno srednjeveško Cerkev. Ko ga je papež Leon X. 10. septembra 1520 izobčil, njegove teze pa obsodil, na zaslišanju pred cesarjem Karlom V. na državnem zboru v Wormsu leta 1521 svojih spisov ni preklical kot zmotne, ampak je izjavil, da ne more ravnati proti svoji vesti, ki jo zavezuje Božja Beseda, in izrekel slavne besede: »Tukaj stojim, ne morem drugače, Bog mi pomagaj! Amen. (Hier stehe ich, ich kann nicht anders, Gott helfe mir! Amen.)« Ker Luther svojega prepričanja ni preklical, je moral 26. maja 1521 Worms zapustiti, cesar pa je ukazal, naj Luthra in njegove privržence preganjajo, vse reformatorske spise pa zažgejo.
Luther bi lahko rešil svojo kožo, če bi izjavil drugače in bi si premislil. Če bi se obrnil po trenutnem političnem in verskem vetru. Raje je ostal pri svojem, pa ne iz trme ali kljubovanja, ampak iz prepričanja. Bil je človek načel, pripravljen plačati ceno. Samo zaradi takih zmaguje resnica in svet še stoji. Trideset let kasneje je v tedanji Evropi obveljalo razvpito načelo »Cuius regio, eius religio!« (Kogar dežela, tega tudi vera). Takšnega početja se je treba sramovati in ga obsoditi kot zločin in tiranijo nad človekovo svobodo.
Žal so tudi danes interesi potuhnjencev prikriti, manjka pa odločnih Luthrov, ki si upajo misliti, govoriti in živeti drugače. Luther je javno priznal: »Na tem stojim in ne morem drugače, ker mi je to po vesti!« Ali ga lahko zaradi takšne izjave smatramo za nevarnega skrajneža, fundamentalista? Kdor pozna njegovo življenje, temu velikanu ne more pripisati ekstremizma, čeprav je imel slabosti in je znan tudi po težko sprejemljivih izjavah. Če bi bil fanatik, ne bi izjavil: »Tudi če bi vedel, da bo jutri konec sveta, bi kljub temu posadil svojo jablano.«
Danes nam manjkajo pokončni ljudje s hrbtenico. Ki imajo svoja stališča in ne skačejo sami sebi v trebuh. Ki se ne uklonijo gorjači, ne glede na ceno – ne cesarju, ne papežu. Najbolj nevarni so prebrisani lisjaki, ki kupčkajo glede na korist in položaj ter pazijo, da se nikomur ne zamerijo. Zaradi takšnih dvoživk svet propada. Medli in neodločeni ljudje so nepredvidljivi, kot kameleoni, in zelo nevarni. Vsak hip se premišljajo in obračajo svoj plašč po vetru. Takšni neznačajneži nimajo obraza, zato lahko živijo brez načel in vrednot. Vsak režim bi jih moral prepoznati, ne pa nagraditi. Ironija je, da obračajo svoj plašč po vetru celo tisti, ki plašča niti nimajo. Luther je rekel: »Tukaj stojim! Na tem stojim!« Naš slovenski Luther, Trubar, pa je zapisal: »Stati inu obstati!« Zato ne obračajmo plašča po vetru.
Končujem z resnicoljubnim in naprednim Prešernom, ki je pel o časih, ko si bodo ljudje »prosto izbirali vero in postave«. Naj vendar prevlada razum, ne pa samooklicani izvoljenci, ki ščuvajo uboge narode v politično in versko konfrontacijo in polarizacijo. Žal sta religija in politika edini stvari, ki lahko na smrt spreta dobre ljudi. Učimo se iz zgodovine, da ne bi ponavljali usodnih napak. Naša dežela je premajhna, da bi zdržala še kakšne delitve. Celo Cerkev je lahko grešna, ne bi pa smela biti razdeljena. Kajti sekte so kot insekti na ranah Cerkve. Pod slovensko lipo mora biti dovolj prostora za vse ljudi – za neverujoče, drugače verujoče in verujoče, kajti Bog nima veroizpovedi. Martin Luther je zapisal: »Ko si naša različna mnenja nasprotujejo, držimo pest dol, kajti naše orožje ni meč, ampak Sveto pismo.«