Janez Trdina je v desetih letih pohajanj po Dolenjskem (1870–1879) ustvaril izjemno zbirko terenskih zapiskov, ki ostajajo edinstveno pričevanje o življenju tedanjih ljudi. Iz komaj pregledne gmote zapiskov, ki včasih presenečajo z odkritostjo in grobo neposrednostjo, je priznani slovenski etnolog Janez Bogataj izbral in komentiral obsežno gradivo, ki pred bralcem še kako nazorno izriše dolenjsko jedilno mizo iz Trdinovih časov.
Na tej mizi nikdar ni manjkalo vina in humorja, ki se je sem in tja izrodil v prostaško kvantanje. Naj nam je Trdinova podoba naših prednikov všeč ali ne – ne moremo podvomiti, da je bila zapisana z najboljšimi nameni.
Knjiga, ki je pri novomeški Založbi Goga izšla konec leta 2020, ob 190. obletnici Trdinove smrti, je opremljena z dragocenimi fotografskimi dokumenti iz Trdinovih časov. Za dobro mero so na koncu dodani še kuharski recepti izbranih dolenjskih jedi, ki naj spodbudijo bralca k obujanju starodavne kulinarične tradicije v sodobni preobleki.
Knjigo je uredil Marijan Dović, izbor fotografskega gradiva je prispevala Ivica Križ (Dolenjski muzej), naslovna ilustracija je delo Suzane Bricelj, lično oblikovanje pa je prispeval Jurij Kocuvan. Izbrane dolenjske jedi sta kuhala Damjan Fink in Natalija Pirc, slikal pa jih je Janez Pukšič.
Trdinovi reki, zapisanih v knjigi:
Jejmo race, pijmo vin, saj bo plačal vse Martin!
Iz polnega želodca veliko grehov, iz praznega še več.
Vino jezik opere, rit pa povalja.
Slovencev, ki bi se imenovali sami Dolenjce, ni menda nikjer.
Dolenjci slabo žive. Zadovoljni, da le za pečjo duhan puhajo …
Izbral in pripravil: Marijan Dović
