Smiljan Trobiš je v letu 2018 izdal pesniško zbirko z naslovom Tančine. Knjigo odlikujejo poleg pesnitev tudi številne dodane risbe, za katere je poskrbel Jože Kumer, umetnik, ki se ukvarja s slikarstvom, kiparstvom in ilustracijo, organizira pa tudi ustvarjalne delavnice in kolonije.

Pričujoča zbirka se tematsko osredotoča na ljubezen. Ta ljubezen je zelo razvejana. Pesnik jo v svojih verzih izpoveduje do Stvarnika, do človeka in do vsega drugega, kar nas obdaja. Z nizanjem številnih svojilnih zaimkov (tvoj mir, tvoja jutra …) in s paralelizmi členov pesnik svojemu bralcu skozi zbirko potrjuje prisotnost in vsemogočnost Stvarnika. Zatrjuje, da je povsod navzoč in da se iz njega rojevajo posameznikove poti in se vanj posameznikove poti tudi stekajo, saj se »Vsak /…/ vrne k tebi, ker na zemlji ni ničesar, /kar bi moglo potešiti naša hrepenenja. /Ti zemljo vrtiš in vodiš naše poti, ustavijo se pri nas samih, /končajo v tebi, ki si edini cilj«. Prav tako je lirski subjekt prepričan, da se človek v svoji nevednosti lahko kadarkoli zateče k Njemu, saj lahko samo in le On odgovori »na vsa zapletena vprašanja, ki si jih zadajam(o) v nevednosti«.

Pesnitve pa se vendarle osredotočajo tudi na človeka, ki v pesnikovem svetu vedno znova hodi v temi in koprni po svetlobi (stalnica Trobiševih preteklih pesniških zbirk). V svoji notranjosti čuti nemir in si – v tem nemirnem sodobnem svetu – želi pomiritve. S simboliko drevesa svojemu bralcu predstavi podobo človeka, ki se je rodil, vzklil, se ukoreninil, zdaj pa sega v višave. Razteza roke in hrepeni po krilih, po svobodi, drugam. Pesniški subjekt se zaveda, da je človek edinstvena oblika v naravi, a hkrati opozarja, da ne edina.

Pesniško zbirko bo zagotovo použil ljubitelj poezije, ki si želi skozi verze stopati po Trobiševi poti naprej, navzgor, k nebu, k svetlobi. V pričujočih pesnitvah bo užival, zaznaval in spoznaval vso pesnikovo resnico, dobroto in pogum.

Manja Žugman