Pa je minil 23. avgustovski dan. Minil kot eden manj zanimivih dnevov. Vsaj po naših osrednjih medijih sodeč ga je Slovenija preživela zvečine v veselem krču zaradi nedavnega uspešnega preganjanja žoge po nogometni zelenici v Mariboru in morda še česa, manj opaznega, v glavnem pa nič spomina vrednega. Poletni dan pač. Slovenija pač.
A bi moral temu dnevu dati opazno obeležje spomin na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. 23. avgust je namreč vseevropski dan spomina na te žrtve, kot je bilo predlagano v Resoluciji Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu, sprejeti leta 2009. V nji so odločno in jasno obsodili vse zločine proti človeštvu in množične kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešili vsi totalitarni in avtoritarni režimi. Med drugim resolucija poziva tudi k spravi kot končnemu cilju razkritja in ocene zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi.
Resolucijo je sprejela večina članic Evropske unije, ena redkih, ki tega ni storila, je še vedno prav naša Slovenija, država, katere državljani so na svoji koži krvavo zares izkusili zlo in nasilje vseh treh velikih evropskih totalitarizmov: fašizma, nacizma in komunizma. Prav zato bi moral biti spomin na totalitaristično zlo pri nas najbolj živ ter obsodba jasna in odločna.
Pa ni! A ne zato, ker bi se totalitarističnega zla ne zavedali. Se ga in ga tudi glasno obsojamo, vendar samo – in tu je kleč – ko gre za fašizem in nacizem. Odločnost splahni in usahne, ko bi morali obsoditi tudi komunizem in Titov avtoritarni režim.
In tako je bil 23. avgust pri nas povsem navaden poletni dan. Ni bilo zaslediti nobenega prizadevanja, da bi se nas dotaknilo sporočilo tega vseevropskega dne, kot tudi že vrsto let ni čutiti nobenega prizadevanja vladajočih mož in žena, da bi tudi naša država sprejela omenjeno resolucijo. Očitno je v nji nekaj, česar niso pripravljeni sprejeti in jim je očitno še vedno – bolj ali manj prikrito – vrednota.
Milan Markelj
