Zlatomašnik Jožef Lap

Prelat Jožef Lap, nekdanji dolgoletni novomeški prošt, sedaj stolni prošt ljubljanske nadškofije, je ta mesec praznoval 50-letnico mašništva.

Pripravil: Franci Koncilija

Foto: Jože Potrpin

Na jubilejni slovesnosti v Ljubljani so se zbrali številni Dolenjci, Gorenjci in drugi njegovi znanci, prijatelji ter sobratje v duhovništvu. Vsa ta množica je tako napolnila stolnico in prostor od Robbovega vodnjaka pri Magistratu pa vse tja do Vodnikovega spomenika na tržnici. Poleg številnih duhovnikov sta z njim somaševala oba pomožna škofa in ljubljanski nadškof, metropolit msgr. Stanislav Zore, ki je bil tudi slavnostni govornik.

Jožef Lap. (Foto: Ema Koncilija)

Jožef Lap je kot mlad duhovnik prišel v Novo mesto še v tistih časih, ko so na proštiji stanovale tri družine z majhnimi otroki, ko je JLA imela v kleteh shrambo krompirja in drugo hrano za vojake v garniziji v Bršljinu, ko je bil v severnem traktu proštije internat vajencev, ko so po proštijskem dvorišču kokodakale kure in ko je v bližnjem hlevu mukala zmeraj lačna krava. Za mladega in postavnega možakarja izpod kamniških planin je bil to pravi šok. Navkljub vsemu je Jožef Lap kot vikar kolegiatnega Kapitlja hitro napredoval na hierarhični lestvici slovenske Cerkve in je tako kmalu postal župnik, prošt in prelat. Tako je domala 40 let izredno uspešno pastoralno deloval v Novem mestu.

Če se v mislih ozrem na vsa ta leta, ki sem jih preživel z njim, lahko izpostavim kar nekaj pomembnih značilnosti njegove osebnosti, ki niso zaznamovale samo Novomeščanov, ampak so se ukoreninile tudi v meni. Jožef Lap je bil pošten, resnicoljuben, globoko veren, načelen in izredno priljubljen med Novomeščani pa tudi na Dolenjskem. V duhu pokorščine do svojega škofa in ljubezni do Cerkve pa je brez obotavljanja, mirno in ponižno ter dostojanstveno sprejel odločitev, da mora po ustanovitvi novomeške škofije oditi stran, v Ljubljano. To je bila njegova najbolj boleča izkušnja duhovništva. S tem pokončnim dejanjem je ponovno dokazal, da je velik človek, da zna in zmore odpuščati in da neizmerno zaupa v božjo previdnost.

Druga pomembna in prepoznavna značilnost Lapove osebnosti je njegova dobrosrčnost in prijaznost do vseh ljudi. V duhu apostolskih časov in evangeljske ljubezni je bil v medčloveških odnosih najprej človek in šele potem duhovnik. Prošt Lap ni ločeval ljudi na leve in desne, na črne in rdeče, na partizane in belogardiste, na revne in bogate, na hinavske in poštene, na grešne in svete, na lene in delovne, posvetne in sakralne itd. Vse je imel rad, vsem je z veseljem pomagal, če ne drugače, pa s prijazno besedo in molitvijo. Vse to ga je naredilo priljubljenega med ljudmi. Ljudje so ga neizmerno spoštovali in ga imeli radi, zato ni čudno, da je bil za svoj pristni krščanski humanizem, neumorno delo pri duhovni prenovi novomeškega vernega občestva in zaradi materialne obnove cerkve in proštije v Novem mestu večkrat nagrajen.

Prejel je naslednja priznanja:
– leta 1994 občinsko priznanje ČASTNI OBČAN,
– leta 1998 priznanje MESTNE OBČINE NOVO MESTO,
– leta 1999 naziv NAJ NOVOMEŠČAN,
– leta 2006 OBČINSKI GRB.

Ob 50-letnici duhovništva je mag. Ivan Sivec, priljubljeni publicist in proštov rojak, napisal knjigo o življenju in delu Jožefa Lapa z naslovom Od pastirja do zlatomašnika. Prepričan sem, da je prelat in prošt Jožef Lap s svojim pastoralnim in drugim delom pustil v Novem mestu neizbrisen pečat človeka in duhovnika ter se tako za vedno zapisal v zgodovino Novega mesta.

Dodatno branje: Milan Markelj: Intervju z Jožefom Lapom

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.