V torek, 19. marca 2019, je bila v Galeriji Krka v Novem mestu zanimiva in odmevna razstava prepoznavne ruske slikarke in grafičarke Marie Karnar-Lemesheve, ki se je rodila v Moskvi, vendar že od leta 2010 živi in ustvarja v Sloveniji. Pred petimi leti je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (2014), kjer sedaj dokončuje magistrski študij slikarstva. Maria Karnar-Lemesheva je za svoja dela prejela številne nagrade in priznanja, med drugimi priznanje Bienala slovenske grafike Otočec – Novo mesto leta 2018, leta 2015 je prejela nagrado Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, leta 2012 pa posebno priznanje 32. Ex tempore Podoba Ljubljane itd. Slavnostni govornik na otvoritveni slovesnosti je bil predsednik Kulturnega društva Severina Šalija akad. prof. dr. Milček Komelj.
V procesu ustvarjanja Maria Karnar-Lemesheva raziskuje grafične tehnike kot čarobni proces, poln izzivov: izrazno moč, dinamiko in razgibanost skozi oblike in barve v različnih grafičnih tehnikah, obenem pa se ukvarja z združevanjem grafike in slikarstva v kolažu in s širokopoteznim slikanjem na velika platna. Formalni izhodišči njenega ustvarjanja sta kubizem in ruska avantgarda, semantično pa je navezana na osebna doživetja.
Slavnostni govornik akad. prof. dr. Milček Komelj pa je na otvoritveni slovesnosti poleg drugega povedal:
Maria Karnar-Lemesheva je kot podiplomska študentka grafike in slikarstva na ljubljanski likovni akademiji opozorila nase predvsem s smislom za konstrukcijo in z velikopoteznostjo v risarski potezi. To je najbolj razvidno v njenih risbah in na njih temelječih grafikah tovarniških zunanjščin s cevastimi napeljavami in cilindričnimi oblikami, kjer se preplet industrijskih elementov povezuje v dinamično konstrukcijo, pri čemer napis Vostok očitno obuja njeno spominjanje na rodno Rusijo. Ne glede na to, ali gre za resnične aluzije na domače industrijsko okolje, so ji taki motivi, ki so si najbrž vsepovsod podobni, omogočili kompozicijsko pretehtano širokopotezno risanje skonstruiranih organizmov, ki jih organizira v mogočno učinkovite kompozicijske celote. Spomin na rusko domovino, presajen v slovensko okolje, se je avtorici najjasneje prikazal v grafiki, na kateri je med abstrakten splet oblik in linij vnesla v belino lista vrisano silhueto tako imenovane Ruske kapelice na Vršiču kot današnjega osrednjega sinonima za slovensko-rusko prijateljstvo ali sodelovanje. Grafika je zasnovana v zamolkli rjavini žlahtnega izročila ljubljanske grafične šole, ki ga je avtorica spoznala na akademiji in se vanj vključila. Z vrisano starožitno arhitekturo je v likovno monumentalnost vnesla še čustveno intimnost. Da je zanjo bistveno prav sožitje obojega, še toliko bolj izpričujeta velika lesorezna ženska akta, spokojno sedeča s spodvitimi nogami, mogočna v osnovnih konstrukcijskih oblikah, a hkrati izcizelirana v nadrobnostih, ki kažejo slikarkin poudarjeni smisel za ornamentalnost.
Avtorica je svojo energičnost vnesla v razmah povezovalne poteze oziroma konstrukcije, smisel za prefinjenost in ornamentalne vzorce pa je izživela v obdelavi nadrobnosti. Vendar pri tem ne gre le za napolnjevanje ali dekoriranje nosilne kompozicije, marveč za organsko prežemanje vseh oblik, tako da je v tkivu njenih podob kljub njihovi statičnosti razvidna notranja napetost, temelječa na svetlobnih kontrastih in še bolj na prefinjeno izbrušenih, ponekod tudi barvno toniranih odtenkih. Spričo takih značilnosti pa ni čudno, da je pomemben del svojega opusa posvetila spoštljivemu odnosu do umetnosti Pabla Picassa, še posebno v delih, kjer so segmenti v ploskev projicirane, a tudi prostorsko večsmerno razplastene predmetnosti v duhu kubističnega izročila preoblikovani v samostojne preplete geometriziranih oblik in struktur. A v dosedanjem delu Marie Karnar-Lemesheve pri tem ne gre za epigonsko posnemanje, marveč ponovno za avtonomen vstop v likovni jezik, s katerim se, sicer v znamenju počastitvenega odnosa do mojstra, lahko suvereno izraža. Zato so njene grafike polne domiselnosti in odtenkov ter bogastva, v njeni energičnosti in smislu za sintezo in kombiniranje oblik pa se izraža tudi velika, najbrž značilna ženska rahločutnost, ki v trdnost in ostrino vnaša tudi lirično mehkobo, ta pa se v likovnem smislu kaže kot velika prefinjenost; a umetnice ne priteguje le dekorativno napolnjevanje ploskev, marveč prej plastenje v prelome in pregibe zajetega ter v nove oblike zgoščenega življenja, ki se kot na razgrnjenem prtu v živahno enovitost povezanih raznoliko tretiranih grafičnih učinkov izraža v svoji dinamičnosti, v katero avtorica projicira tudi svoj čustveni, ne le spominski svet. S svojo likovno domišljijo je v vrsto del vključila tudi figuralne elemente (že na eni izmed podob industrijskih konstrukcij se ji celo »rokav« tovarne izteka v razprto človeško dlan), predvsem pa je razcvetene kompozicije svojevoljnih abstraktnih in aluzivnih oblik spremenila v utripajoče tkivo, v katerem lahko razbiramo tudi namige na sporočilo o današnjem svetu, ki ga ponekod nakazujejo vrisane besede, kakršna je pomenljivi »cirkus«, ali naslovi grafik, ki se zaletavajo »z glavo v zid«.
Taka umetnost je videti še najbolj smiselna in živa v utripanju in dinamiki ter nenehnih razmerjih med likovnimi elementi, k takemu lesoreznemu vezenju pa sodobno ustvarjalko najbrž spodbuja tudi gon starodavne tkalke po lepoti, kakršna obkroža že njena v ornamentiranem ambientu sedeča ženska akta. Skozi tak krasilni impulz ustvarjalka dojema svet kot nepregledno razčlenjen, a naravno zaokrožen organizem tudi spričo vseh njegovih najbolj vsakdanjih pojavov, pa naj gre za človeško intimo ali zapleteni organizem tovarn. Celovitost v njem ji omogočajo zajeti dominantne črte, ki kot obrisi in utripi na križiščih srečanj njenih lesoreznih zamahov lovijo vase segmente sveta kot v mrežaste grafične preplete. Napetost jim stopnjujejo vsakršni kontrasti, oblike se jim razcvetajo v vedno novih zaokroženih poganjkih, ki se jim usmerjajo v nevidno jedro kot svetlobni žarki, njihova razcvetena površina pa je videti kot rezultat nepredvidljive, a skrbno zavzete ustvarjalne igre.
Vse take učinke je avtorica dosegla zlasti s tradicionalno starodavno lesorezno tehniko, pa tudi v zapletenih tehnikah globokega tiska, in s potrpežljivim trudom, ki ji je videti v posebno veselje. Ob pogledu na skriti red v oblikovni nakopičenosti njenih grafik se gledalcem razkriva umetničina sposobnost, ki nam odpira še neznane poti k izvirom znano-neznanega ustvarjalnega sveta, je še zapisal in prebral Milček Komelj.
(Viri: Fotografije je posredovala Galerija Krka, nekatere pa so s spleta)
Pripravil in zbral: Franci Koncilija
