Slovenci smo edinstveni ne samo po tem, da naš jezik pozna dvojino, ampak smo eden redkih narodov na svetu, ki 25. marca praznuje materinski dan, in to na isti dan kot Cerkev praznuje Marijino oznanjenje, ko se je po svetopisemskem izročilu učlovečil sam Bog. Materinski dan je bil po drugi svetovni vojni pri nas ukinjen zaradi dneva žena, ki ga praznujemo 8. marca, v današnjem času pa Slovenci praznujemo oba praznika.
Poudarek praznovanja materinskega dne ni ženska zgolj kot ženska, kar smo proslavljali 8. marca, ampak je v središču današnjega praznika ženska kot mati in varuhinja družine. Biti mama je čudovito poslanstvo neprestanega, radodarnega in popolnega razdajanja svojim najbližjim: pa ne samo otrokom, tudi možu, staršem, prijateljem in vsem ljudem dobre volje …
Lahko bi temu prazniku rekli tudi praznik družine, kjer se praviloma spočenjajo nova življenja in je hkrati prisotno tudi umiranje, odhod v večnost, v eshatološke razsežnosti. Zato sem za današnji prispevek oziroma voščilo izbral čudovito Šalijevo pesem, Na materinem grobu.
Na materinem grobu
Glej, danes sem tu, kjer se mirno spi
in kjer objem cvetov tvoj križ prepleta.
Ni klesal zlatih črk udarec dleta,
zbledel napis o tebi govori.
Tako bi rad pogledal ti v oči,
roke pobožal tvoje ovenele,
poljubil te na ustne onemele,
a je med nama smrt in kup pesti.
Ni več mogoče zbližanje teles,
kar večnost razgrnila je zastore,
beseda tvoja k meni več ne more:
zašepetaj v vrhove jo cipres,
nasmej se roži, o ptičkah mi zapoj
in me poljubi v zlatem žarku sonca.
Vezi med nama nikdar ne bo konca,
saj nosim v sebi tvojo kri s seboj.
Fotografije so s spleta.
Pripravil: Franci Koncilija
