UVOD

Jeseni leta 1953 sem začel hoditi v prvi razred edine osnovne šole v Novem mestu, ki je stala pod Marofom, najbolj obljudenim novomeškim gričem, poleg imenitne Gimnazije na sedanji Seidlovi cesti. Otroci politikov in pomembnih uslužbencev so imeli privilegij, da so v šolo hodili dopoldne, otroci delavcev pa smo v šolo hodili popoldne, mame obojih pa so gospodinjile doma. Tako sem kmalu začel spoznavati najpomembnejše slovenske pesnike in pisatelje, med njimi tudi dr. Franceta Prešerna.Vsako šolsko leto smo z zanimanjem poslušali učiteljice, ko so nam pripovedovaleo življenju in ustvarjanju našega najpomembnejšega pesnika Prešerna, ki so ga v njegovi rojstni vasi, Vrbi na Gorenjskem, otroci klicali kar »doktor Fig«. Fige je Prešeren kupil v Ljubljani in jih ravnodušno delil vaškim otročajem v Vrbi. No, v časih mojega odraščanja glede fig ni bilo nič drugače: svežih nismo nikoli jedli, suhe fige pa smo skupaj s pomarančami jedli samo za Miklavža in ob božičnih praznikih. Novemu letu pa takrat ljudje niso dajali takšnega pomena kot dandanes …

MOJA PODOBA PREŠERNA SE JE SPREMINJALA

V kasnejših letih, še vedno kot otrok, nisem Prešerna kot človeka in kot pesnika nikoli dobro razumel. Vedno se mi je dozdevalo, da je bil čudak in samotar. Kasneje sem do njega začutil celo odpor, saj smo se morali učenci za sleherni takratni državni praznik, 29. november, naučiti kakšno njegovo pesem: med njimi je bil »Sonetni venec« s čudovitim akrostihom Primicovi Juliji, najzahtevnejši. Bolj ko sem odraščal, bolj se je kasneje v meni spreminjala Prešernova podoba, predvsem zaradi naslednjih dogodkov, povezanih z Novim mestom:

Angela Smola
Julija Primic

1) Tako kot je domala sto let po Prešernovem rojstvu v kapiteljski cerkvi (današnji novomeški stolnici) pesnik Dragotin Kette zaljubljeno zijal v svojo muzo in neuslišano ljubezen Angelo Smola, tako je tudi Prešeren v trnovski cerkvi v Ljubljani občudoval svojo neuslišano ljubezen in muzo, Primičevo Julijo.

Grad Kamen
Primicova rojstna hiša v Ljubljani

2) Ko se je Primičeva Julija, poročena Scheuchenstuel, preselila na Grad Kamen v Novem mestu, je Prešeren s prijateljem Andrejem Smoletom večkrat prišel v Novo mesto, kjer sta čolnarila po reki Krki gor in dol, med tem pa je Prešeren neizmerno hrepenel po Juliji.

Andrej Smole
Grad Prežek

3) Na grad Prežek nad Orehovico pri Šentjerneju, neposredno ob robu širnih gorjanskih gozdov, ki je bil v lasti Andreja Smoleta, je Prešeren rad zahajal. Tam se je s prijatelji velikokrat veselil življenja in si z rujnim vincem hladil pekočo dušo in srce … 

4) Primičeva Julija je pokopana na pokopališču v Šmihelu v Novem mestu, kjer so ji Novomeščani postavili lep nagrobnik.

5) Zadnjič pa sem se s Prešernom poglobljeno srečaval na Srednji gradbeni tehniški šoli v Ljubljani, kjer nas je v tretjem letniku slovenski jezik učil profesor, ki je bil pravi Prešernoslovec, doma iz Prešernovega mesta Kranj. On je tako spoštoval Prešerna, da smo pri pouku slovenskega jezika vsako uro, in to celo leto, napeto poslušali profesorjeve razlage o pesnikovem življenju in o njegovem ustvarjalnemu opusu.

ZAKLJUČEK

prof. dr. Janko Kos

Znani kulturni ustvarjalec, akad. prof. dr. Janko Kos, je zapisal: »Ko se Slovenci znajdemo v težavah, kakršna je zdaj in kot bo prihodnja socialna kriza, se moramo zateči k Prešernu, ki je s svojim življenjem in delom pokazal, kako je treba vzdržati in ustvarjati v še tako težkih, poedincu in skupnosti nenaklonjenih časih. V življenju je videl dvoje poglavitnih vzgibov – strah in up –, in to dvoje je zdaj del našega življenja. Prešeren nas uči, da ne smemo podleči strahu in ne izgubiti upanja.«

Fotografije so s spleta.

Vir: Osebni spomini.

Avtor: Franci Koncilija

Kategorije: Spominjamo se