O KNJIGI IVANA PRED MORJEM
Literarno delo prikazuje življenje treh generacij ene družine pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej, in to v različnih krajih Slovenije in preko meja. Vnukinja, brezimna pripovedovalka, pride iz Pariza na Primorsko izpraznit družinsko hišo ob morju, da bi jo pripravila za prodajo. Pri delu naleti na porumenelo fotografijo babice Ivane z nosečniškim trebuhom in svoje – takrat pet let stare – mame Pie, kar ugotovi iz letnice 1943 na hrbtni strani »fotke«. In zdaj raziskuje. »Kaj se je zgodilo s tem še nerojenim otrokom? Ali moja mama ni bila edinka? Kje živi moj stric ali teta?« Pisma, ki jih postopoma najde, zaokrožijo zgodbo. Kritiki so zapisali: »Lep roman o nelepih časih in rečeh.«
ODLOMEK IZ KNJIGE
»In spet ta slaba vest, da jih prebiram …pisma so najbolj živ neživi materialni izraz intimnosti. Toliko bolj je to veljalo včasih, ni se jih dalo kopirati in forvardirati kot danes, ni se jih dalo izrabljati, spoštovalo se jih je. Ampak zdaj, ko sem našla to skrivnostno sliko z napetim babičinim trebuhom, sem imela vsaj drobno opravičilo, da preberem vsa ta pisma v škatlah in si mogoče razjasnim skrivnost, ki se posredno tiče tudi mene.«
O AVTORICI
Veronika Simoniti je diplomirana romanistka, znana predvsem kot avtorica kratkih zgodb. Za roman Ivana pred morjem je prejela nagrado kresnik 2020, pet let pred tem pa je bil nominiran za kresnika njen roman Kameno seme.
KDO SMO KROŽKARICE, KI RADE BEREMO?
Že dvajset let nas druži ljubezen do branja leposlovnih knjig. Petnajst let smo delovale kot študijski krožek Beremo z Manco Košir pod okriljem Andragoškega centra Slovenije, zadnjih pet let smo bralni krožek kar tako. Vsako leto naredimo bralni program, nihče nam ga ne vsiljuje, preprosto vsaka krožkarica predlaga knjigo, ki jo je navdušila, kar pa še ni garancija, da bo vsem všeč. V normalnih časih smo se občasno družile in razglabljale o sveže prebrani knjigi, v koronačasih pa vtise o prebranem literarnem delu izmenjamo po e-pošti.
Tokrat smo odmevale na roman Veronike Simoniti Ivana pred morjem.
REFLEKSIJE KROŽKARIC
Irena: Knjigo Veronike Simoniti Ivana pred morjem sem prebrala, pričakovala sem veliko, če pomislim na prebrane knjige preteklih kresnikovih nagrajencev. Samo če se spomnim Vojnoviča, Žakljeve, Jančarja …Imela sem občutek natrpanosti, toliko je želela povedati, toliko se je dogajalo, potem pa konec.
Joži: Ivana je zelo posebna ženska, izobražena, razgledana, močnega značaja. Njeno življenje spremljajo tri vode, ki pomenijo tri moške v njenem življenju: motno in votlo škalsko jezero ponazarja ostudnega šolskega upravitelja Kumerja, ki ji je naredil največje zlo v življenju; divja gorenjska reka upodablja igrivega, samopašnega “gošarja” Vitalija; širno sinje modro plivkajoče morje, ki kliče sanje, hrepenenje, dom, varen pristan, pa ponazarja dobrohotnega moža Adrijana.
Marjana: Seveda sem ob vnukinjini najdbi fotografije babice Ivane z nosečniškim trebuhom in ob odlomkih iz korespondence z dedkom Adrijanom postala kar precej radovedna. Tako sem prvič knjigo prebrala predvsem v hlastanju po razvozlavanju zgodbe oziroma družinske skrivnosti, med drugim branjem pa sem bila že bolj pozorna tudi na druge pomembne like in dogodke. Na sprevrženost šolskega ravnatelja, na neodgovorno partizanovo ljubljenje, na globoko povezanost moža in žene ter na njuno kasnejšo odtujenost, ki so jo prinesli viharni vojni in povojni časi. Na tudi meni nadvse ljubo morje v vseh njegovih pomenih.
Marjeta: Ivana pred morjem je sicer všečna zgodba, ki me je pritegnila zaradi radovednosti, kaj se je zgodilo z otrokom in kdo je bil njegov oče. Me je pa večkrat zmotilo to, da nisem vedela, o kateri od treh junakinj besedilo govori in v katerem časovnem obdobju se pri branju nahajam. Zato sem se morala vračati nazaj, da sem ujela nit zgodbe. Glede na predlagane finaliste 2020 je Simonitijeva lahko prejela nagrado, glede na nagrajence prejšnjih let pa bi jo težje. Sem pa lani prebrala tudi kratke zgodbe Veronike Simoniti z naslovom Fugato, ki so mi bile všeč.
Nada: Ne morem razumeti, od kod ta potreba večine ljudi po brskanju po preteklosti, iz katere se zelo malo ali pa sploh nič ne naučimo. Mislim, da je naloga vsake generacije živeti drugače, bolje, če to razmere dopuščajo, nadgraditi sebe in svoje življenje drugače, kot je to uspelo generacijam pred nami. Nenehno oziranje in izgovarjanje na predhodnike samo onemogoča rast in razvoj posameznika v okviru razmer, ki so popolnoma drugačne, kot so bile. Naj zaključim, zgodba ni naredila posebnega vtisa name, uspelo pa mi jo je prebrati do konca.
Stanka: To je zelo zahtevno branje, ker pisateljica v zgodbi prepleta sedanjost z bližnjo in daljno preteklostjo, poleg tega pa spreminja kraje in dogodke ter različne generacije oseb. To ni klasičen roman, s katerim odplavaš v zgodbo, ampak so to zgodbe in ljudje, ki bežijo, in potrebuješ kar pošteno mero zbranosti, še posebej, če bereš s premori. Na eni strani se zgodba vrti okoli pripovedovalke, ki je v sedanjosti, njene mame, babice in dedka, vse zavito v neko skrivnostnost dogodkov vojnega in povojnega časa.
ZAKLJUČEK
Nič novega ni, da imamo bralke in bralci različne bralne okuse, seveda pa tudi pričakovanja, ki jih imamo – iz kakršnih koli razlogov – pred branjem, močno vplivajo na končni vtis o knjigi.
Fotografije: Franci Koncilija in s spleta.
Pripravila:
Marjanca Štern