Arhivi Kategorije: Zanimivosti

Finžgarjevo hišo v Ljubljani bodo prenovili

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\5 - FINŽGARJEVA HIŠA - PRENOVA\FOTKA - 1.jpg

Finžgarjeva hiša v Ljubljani

Dolgoletni župnik v Trnovem v Ljubljani in slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar, avtor znamenitega romana Pod svobodnim soncem, je v 60-letih prejšnjega stoletja po upokojitvi, ob koncu svojega življenja, živel v hiši ob Gradaščici v bližini kopališča  Kolezija. Ta Finžgarjeva hiša, imenujejo jo Finžgarjeva vila, je bila zgrajena v 30-letih po prvi svetovni vojni, sedaj pa je ta hiša v procesu prenove, ki poteka po etapah. V sklopu celovite prenove   bodo v hiši uredili tri apartmaje; Finžgarjevo sobo, klubski prostor in galerijo. Predvideni zaključek prenove je v letu 2024.

Za Finžgarjevo vilo, ki je spomeniško zaščitena, njen lastnik, ki je Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU), načrtuje celovito obnovo notranjosti in zunanjosti. Ta poteka po etapah, tako so del gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del izvedli že leta 2019, leto kasneje  so obnovili streho, v letošnjem letu pa je predviden zaključek gradbeno-obrtniških in inštalacijskih del. V letih 2024-2025 pa je po gradbenem operativnem načrtu predvidena dokončna obnovitev tudi notranjost Finžgarjeve hiše. V tem času na SAZU načrtujejo tudi ureditev vrta, na katerem bodo postavili večnamenski paviljon, ki bo ponujal prostor različnim prireditvam in kulturnim dogodkom.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\5 - FINŽGARJEVA HIŠA - PRENOVA\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\5 - FINŽGARJEVA HIŠA - PRENOVA\FOTKA - 3.jpg
Fran Saleški Finžgar

Poleg tega bodo v hiši uredili tudi tri apartmaje: Makalonca, Iztok in Irena, ki se z imeni vsi navezujejo na znamenita Finžgarjeva dela, kar velja tudi za klubski prostor, ki se bo imenoval Klub pod svobodnim soncem. Finžgarjevo sobo, ki bo namenjena za gostujoče profesorje in raziskovalce pa bodo opremili s pohištvom iz Finžgarjevega časa.

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Kako živeti, da življenja ne bomo obžalovali

Zavedanje o smrti, o tem, da nas nekoč več ne bo, vnaša v naše življenje – presenetljivo – več življenja. Ko spustimo vase misel, da je vse minljivo, tudi in predvsem mi sami, se lahko posvetimo stvarem, ki so za nas pomembne. Lahko postanemo boljši človek in lahko živimo življenje, ki ga čez nekaj let, ko bomo spet pogledali nazaj, ne bomo obžalovali.

Pozorni postanemo na drobne stvari, ki dajejo smisel našemu bivanju, in čuječe živimo: pomembni postanejo naše misli in naša dejanja. Ne dovolimo si več, da bi smetili svoje življenje s kritiziranjem, sojenjem in obsojanjem, da bi se obremenjevali z občutki krivde ali pa da bi nam stare zamere krojile vsakdan.

Toda kako to narediti, kako lahko sploh pogledamo strahu pred smrtjo v oči, kako ga premagamo? Dr. Irwin D. Yalom, svetovno znani psihoterapevt in znanstvenik, v svoji knjigi Strmenje v sonce, ki je nedavno izšla pri založbi UMco, meni, da se pri mnogih ljudeh anksioznost, depresija in drugi simptomi napajajo iz strahu pred smrtjo. Po njegovih osebnih in terapevtskih izkušnjah pa po drugi strani premagovanje straha pred smrtjo ne vodi nujno v brezup, ki človeka oropa vsega smisla v življenju. Nasprotno, lahko je prebujevalna izkušnja, ki človeku prinese polnejše življenje. Ideja o smrti nas torej lahko tudi odreši.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 2.png

Psihoterapevt dr. Irwin D. Yalom

Ko je IrvinYalom delal z ljudmi, ki jim je grozila smrt zaradi raka, je ugotovil, da so marsikateri med njimi doživeli pozitivno in dramatično preobrazbo, izkušnja srečanja s smrtjo jih je prebudila. Postavili so si svoje prioritete v življenju, pridobili so moč za to, da niso več počeli stvari, ki jih res niso želeli početi. Z bližnjimi osebami so imeli globlje pogovore in bolj so cenili temeljna življenjska dejstva – spreminjanje letnih časov, lepoto narave, zadnji božič ali novo leto.

V sodobnem času sta umiranje in smrt postala tako rekoč še zadnji tabu. Potisnjena sta na stran, o njiju ne želimo razmišljati, kaj šele da bi se nanju pripravljali. Bogate izkušnje z na smrt bolnimi, njihovim spremljanjem in pripravo na smrt ima pri nas Urška Lunder, dr. med., z Univerzitetne klinike Golnik. Ta čas in dogajanje v njem postavlja na zelo visoko in pomembno mesto v človekovem življenju. Zakaj? »Prepričana sem, da je smrt prehod. Ne gre za trenutek, pač pa za proces, na katerega se pripravljamo že veliko prej. Pritegnilo me je to, da se lahko ob raziskovanju tega dela življenja, v dojemanju občutkov, ki so najbolj intenzivni v vsem življenju, tudi sama pripravljam za ta čas, ki bo napočil tudi zame. Ko sem z ljudmi ob koncu življenja in se seznanjam z njihovimi stiskami, lahko vidim, kako se z njimi soočajo, ob tem pa jim z vsem znanjem, ki ga paliativna oskrba ponuja, lajšam tako telesne kot tudi psihosocialne težave. Zelo veliko se, kot rečeno, naučim tudi zase. Ob delu z umirajočimi namreč dobimo dragocene lekcije, kaj je v življenju najpomembnejše.«

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 3.jpeg

Kako in česa se torej uči od umirajočih? »Učim se, ko spremljam ljudi in vidim, kaj vse nekateri v tem najtežjem obdobju naredijo, izrečejo, uredijo, kar je vredno vsega spoštovanja in poklona. Pa tudi od tistih, ki tega ne zmorejo, kako pri tem trpijo. Sama pri sebi zbiram te izkušnje in krepim svojo predstavo in tudi svojo moč, da se pripravim na ta čas. Le tako je mogoče, da iz svojega življenja naredim tisto, kar je v največji meri mogoče,« razlaga dr. Lunder. »Čas, ko se poslovimo, razumem kot zadnji izpit, ki ga imamo. Pokaže se vse, kar smo naredili v življenju, kar smo mislili, kakšni so bili naši nameni, kako smo se učili iz svojih napak, kaj nas je vodilo v življenju. To prinaša tisti mir, da smo v času umiranja lahko zelo osredotočeni in ostanemo budni v tem prehodu. Večina ljudi pa tega ne zmore.« Zakaj meni, da je tako? »Družba, naše šolanje in izobraževanje se sploh ne ukvarjajo s tem bistvenim vprašanjem, zakaj smo prišli na ta svet in kaj lahko optimalno z izkušnjami pridobimo, kaj je namen našega bivanja, naš smisel, zakaj življenje sploh je. Kopičenje notranje moči in notranjega miru je v času umiranja poplačano, da zmoremo to napraviti prisotni oziroma budni in ozaveščeni o tem, da smo eno. V resnici smo soustvarjalci in bi morali odgovorno ravnati v vsakem trenutku, tudi pri uporabi besed. Ko delamo napake na tej poti, pa je tudi pomembno, da sprejmemo to, da se učimo, da je naš namen biti boljši oziroma doseči notranji mir. Pomembno je torej sočutje tudi do sebe.«

Ali se bolniki ob umiranju bolj bojijo bolečine ali umiranja samega? »Takrat ko jih močno boli, ko občutijo dušenje ali pa slabost, nemir in drugo, si želijo rešiti predvsem to. Paliativna oskrba lahko zelo dobro olajša telesne težave do te mere, da se človek lahko pripravi na čas prehoda. Nepripravljeni ljudje ali zelo bolni ljudje se svojega prehoda ne bodo zavedali. Če bi bolj razumeli, da je naš prehod zadnji izpit, zadnja naloga v tem življenju, bi se verjetno več posvetili temu, da bi prišli s čim bolj zdravim telesom v čas staranja in odhoda – da bi nas telo podpiralo v tistem zahtevnem času. Večina ljudi ni pripravljena v tem smislu. Morda več tako pripravljenih umira doma. A tudi v bolnišnici smo lahko priča umiranju, ko je nekdo popolnoma prisoten in pripravljen. Običajno so takrat telesne težave manjše, saj ima ob sebi domače, ki so mu v oporo, oziroma je to oseba, polna hvaležnosti in sprejemanja vsega, kot je,« pripoveduje naša sogovornica.

Torej so odnosi zelo pomembni tudi v času umiranja? »Mislim, da umirajoči, ki je v sprejetju svoje situacije in nosi ta mir v sebi, da je pomirjen z odnosi, ki jih je imel, ne občuti te nuje. Večini ljudi pa je v izjemno oporo, da imajo ob sebi ljubeč odnos.« Kaj potrebuje tisti, ki umira, od človeka, ki je ob njem? »Predvsem mir in osebo, ki nič ne terja, nič ne svetuje, nič ne sprašuje, nič ne nakazuje v tem smislu, da bi se postavljal nad umirajočega. Ostane v enakovrednem položaju in se sočutno odziva na to, kar umirajoči nakaže, da potrebuje. To je pravzaprav najtežje, saj smo navajeni, da v takšnih trenutkih želimo nadzirati; svojci si na primer velikokrat želijo, da bi njihov umirajoči več jedel, in bi ga radi nahranili po svojih merilih. Ali pa si želijo, da bi s svojo voljo vztrajal čim dlje, zato ga spodbujajo, da bi na primer telovadil, da vstane in se več giba. Bolni pa se v resnici umirja in mora zapustiti vse te funkcije. Svojci seveda želijo tako pomagati z dobrimi nameni, a to je le njihovo videnje dobrega in potrebnega.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 5.jpeg

Moramo se naučiti res prisluhniti in slišati, kaj bi umirajoči želel, kateri je njegov naslednji korak v procesu.« To pa verjetno ni lahka naloga? »To je najtežje, saj imamo pred sabo osebo, ki je v veliko pogledih od nas odvisna, in ko opazimo, da je šibka, takoj pomislimo, kaj bi potrebovala, in bi ji to radi ponudili, jo spodbujali. To se pogosto dogaja tudi med zdravstvenimi delavci. Tudi mi težko prisluhnemo bolniku, kaj bi bilo zanj boljše, kaj bi želel odkloniti, kje bi želel več miru in ne več vzdrževanja za vsako ceno s ciljem podaljševanja življenja. Presoditi je treba, kdaj dovoliti naravno pot. Da so bližnji ob njih takrat, ko se poslavljajo, da ga podpirajo in vodijo.«

Dr. Urška Lunder pove, da se seveda tudi sama srečuje s strahovi. Včasih jo ti njeni strahovi prav presenetijo. »Zelo dolgo že udomačujem umiranje in smrt. Dogaja pa se mi, da se mi okrušijo predstave o sebi, največkrat v odnosih z najbližjimi, iz teh se najbolj učim. Pa tudi v službi. Ali pa v stiku s taksistom ali bančno uslužbenko, ko vidim, da mi ni uspelo ohraniti odprtega srca … Tega je še veliko. To, da se lažje soočam z umirajočimi, da mi je akt umiranja domač in me ne straši več, da zmorem gledati svoje staranje, da sem s tem v stiku … vse to še ni dovolj – še raznorazne zavese strahov obstajajo, ki jih moram odgrniti.« Kako se rešiti strahov? »Če bi znali prepoznati pomen osredotočenosti, čuječnosti, biti tukaj in zdaj, bi se rešili ogromno strahov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\725158.2e16d0ba.fill-256x144.jpg

Tako pa jih kopičimo, naše misli so vedno nekje drugje: skrbimo za naprej, kaj nas še čaka, kaj še moramo, česa ne smemo spustiti, ne posvečamo se temu, da smo tu in zdaj. Največja rešitev bi bila, če bi več časa preživeli osredotočeni na zdaj, na ta način bi najbolje utišali svoje strahove glede minljivosti. Takrat ko smo tukaj in zdaj, ko nas ne moti preteklost, ampak jo sprejmemo, ko ne skrbimo za prihodnost, ampak zaupamo svojim odločitvam in toku življenja, takrat je srce odprto in smo sposobni sočutja in ljubezni. Menim, da starejših ni toliko strah umiranja in smrti, ampak bolj časa, ki ga bodo preživeli do takrat. Strah jih je negotovosti glede zdravstvene in socialne blaginje, kako zapolniti ta čas, strah jih je morebitnega trpljenja, ki bo potrebno ob tem. Strah jih je tega, kako bodo njihovi svojci to zmogli in kaj bo z njimi, ko bodo potrebovali pomoč.«V starosti nastopi tudi čas, ko se obrnemo navznoter in več premišljujemo o že preživetem življenju. Opazujemo sami sebe in pozorni smo na svoje notranje življenje, kaj občutimo, ko se nekaj zgodi, kaj nas prizadene, kako nas skrbi za naprej, kako dolgo bomo lahko še poskrbeli zase. Vse to premišljevanje, ki ga je na starost več kot v času aktivne delovne dobe, je danes predvsem vpeto v skrbi. Na srce želim položiti starejšim, da bi usvojili različne načine, kako se v sebi sprostiti, kako se umiriti. Po drugi strani pa se spraševati o tem, kaj si želijo ob koncu življenja, ter se o tem tudi pogovarjati. Udomačiti je treba ta čas, ko bo prišlo spoznanje, da nismo več zmožni biti samostojni, ko bo nekdo drug poskrbel za nas. Ko bomo lahko spili čaj le, ko nam ga bo nekdo prinesel. Da bomo lahko zaužili hrano le, ko nam jo bo nekdo z žlico podajal v usta. To ni nekaj, kar bi bilo tragično ali katastrofično, pač pa normalen potek življenja. Podobno, kot je bilo to potrebno, ko smo se rodili. To je tista prava priprava na usihanje moči, notranja moč pa ob tem lahko izjemno zraste. V nas se naselijo nove pokrajine, novi svetovi, da v duhovnem smislu dojamemo, kakšen je namen našega tukajšnjega bivanja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\9 - KAKO ŽIVETI ŽIVLJENJE\FOTKA - 7.jpg

Dr. Urška Lunder pravi: »Ni naključje, da so prostovoljci v hospicu pogosto starejši – to je naravno, saj se seznanjajo s tem časom, imajo vse kapacitete za polno sočutje ob umirajočem. Dobro je tudi, da se v družini pogovarjamo o vsem, kar se nam zdi pomembno za tisti čas, kaj naj bi se zgodilo, kaj pa naj se ne bi zgodilo. To je namreč pomembno tudi za svojce, olajša jim poznejši čas žalovanja in razblinja strahove. Najbolj temeljno pa je pogumno sprejeti misel, da smo v resnici duša, ki biva v tem telesu. Da gre s smrtjo telesa življenje v resnici naprej. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Revija Vzajemnost

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Tudi v Novem mestu bi lahko imeli gledališče za mlade in otroke!

V Sloveniji delujeta samo dva nacionalna središča gledališčne kulturne produkcije za otroke in mlade, ki sta v Ljubljani in Mariboru. Analiza zatečenega stanja pa kaže, da je potreba, da se na tem področju stvari premaknejo naprej, očitna. Še najbolj so agilni v MO Koper, ki želi postati tretje nacionalno gledališčno središče, kjer se za to pomembno kulturno ustanovo prizadevajo že kar nekaj časa. Dejstvo je, da otroci in mladi, ko se aktivno vključijo v vse razsežnosti gledališča, pridobivajo estetske in etične izkušnje, ki so potrebne za vstop v svet odraslosti! Kot na vseh področjih kulture, je tudi pri vključevanju mladih v svet gledališča, glavni problem pomanjkanje denarja. 

Katja Pegan, direktorica Gledališča Koper, je osnovala strateško skupino, ki naj bi ji pomagala udejanjiti vizijo otroškega gledališča, se pravi sofinanciranje več produkcij in izvedb predstav za otroke in mlade. Tako so nedavno podpisali pobudo, ki so jo naslovili na resorna ministrstva in štiri istrske občine. Te bodo projektni predlog obravnavale na eni izmed prihodnjih koordinacij županov.

»Pobuda je že dolgo nastajala znotraj Gledališča Koper, ki želi mlade, šolarje, pa tudi otroke v vrtcih, seznaniti z gledališčem in jim približati kakovostno kulturo,« je dejal Anton Baloh, ravnatelj Osnovne šole Vojke Šmuc v Izoli, ki predstavlja istrske osnovnošolske ravnatelje in je prvopodpisani pod pobudo za vzpostavitev koprskega otroškega gledališča. Poudaril je, da njihova podpora ne izhaja iz partikularnih interesov kogar koli iz strateške skupine, pač pa želijo spodbuditi nekaj dobrega v družbi.

Fotografija: Prizor iz otroške plesne predstave Rdeča kapica. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Prizor iz otroške plesne predstave Rdeča kapica v gledališču v Kopru.

 (Foto: Jaka Varmuž) 

Tudi dr. Luciji Čok, nekdanji ministrici za šolstvo, znanost in šport ter prvi rektorici Univerze na Primorskem, se zdi pomembno vprašanje, v kakšnem svetu podob živijo današnji otroci in mladostniki. Kot nadaljuje, gre za begajoče, izginjajoče podobe, ki jih prikazujejo ekrani; sporočila, ki jih na ta način dobijo, pa ne spodbujajo njihovega fantazijskega sveta in ustvarjanja jezikovnega zaklada. Gledališče Koper se je vse od nastanka prednostno posvečalo sistematični vzgoji mladega občinstva. Pred desetletjem so v dogovoru  s šolami vsakemu otroku iz koprske občine vsaj enkrat na leto omogočili organiziran ogled gledališke predstave. To je preraslo v večtedenski Festival Pri svetilniku, na katerem se zvrsti več gledaliških predstav, delavnic in drugih dogodkov za različne starostne skupine otrok iz istrskih in kraških občin. Festival je pred pandemijo korone leta 2019 obiskalo rekordnih 9000 otrok. To je dokaz, da kulturno-umetniško vzgojo otroci preprosto potrebujejo.

Utrinek iz igre Loli, Boli in svet, poln čudes. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper
Utrinek iz predstave Modro pišče. FOTO: Jaka Varmuž/Gledališče Koper

Gledališčni utrinki za otroke in mladostnike v Kopru.

Po vsem povedanem, kako resno se v Kopru prizadevajo za ustanovitev nacionalnega središča kulturne produkcije za mlado občinstvo, se zdi, da bi tudi za Dolenjsko in Belo krajino, lahko v novomeškem Anton Podbevšek Teatru (APT) imeli gledališče, ki bi ga ustvarjali otroci in mladi, pred vsem talentirani novomeški gimnazijci, ki so pod mentorstvom slovenista in gimnazijskega profesorja Tomaža Koncilije, že nekajkrat dokazali, da so sposobni pripraviti kakovostne gledališke in glasbene dogodke in predstave. 

Zato želim, da to razmišljanje postane izziv in spodbuda tudi za župane Dolenjske in Bele krajine, še posebej za novomeškega župana mag. Gregorja Macedonija, ki naj ustanovi ustrezno medresorsko komisijo za zagotovitev potrebnega denarja in za dokončno uresničitev te plemenite zamisli za dobrobit mladih.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Pripravil: Franci Koncilija

Bralni kotiček slovenskih knjig v Bruslju

Violinistka Tina Čeh

Slovenska violinistka Tina Čeh že deset let živi in ustvarja v Bruslju, kjer je ustanovila Bralni kotiček slovenskih avtorjev in knjig v slovenščini. Prepričana je, da v tujini postane človek bolj domoljuben, kot bi bil sicer, saj začne opažati kakovosti, ki jih ima domovina, ki jih morda pred tem ni opazil ali pa so mu bile samoumevne. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\BRALNI KOTIČEK SLOVENSKIH KNJIG V BRUSLJU\FOTKA - 2.jpg

Ljutomer, rojstno mesto Tine Čeh

Z glasbo se je začela ukvarjati, ker je želela posnemati starejšega brata, ki je igral klavir. Da je izbrala ravno violino, je bila bolj naključna kot namerna odločitev. A ko se je zbližala s tem instrumentom, se je Tina Čeh, sicer doma iz Ljutomera, nekje pri devetih letih odločila, da bo violinistka. Z violino se je počutila odlično in kot otroku ji to ni predstavljalo samo instrumenta, ampak tudi kakovostno preživeti čas. Umetnost je bila že od nekdaj del njihove družine, ne nazadnje je bil njen praded slikar Anton Čeh.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\BRALNI KOTIČEK SLOVENSKIH KNJIG V BRUSLJU\FOTKA - 3.jpg

Bruselj

Življenje Tine Čeh je dobesedno prepleteno z umetnostjo, zato ni čudno, da je v Bruslju ustanovila umetniški center Kulturni kreativni kotiček, kjer je ravnateljica, tam vodi še glasbeno šolo, ustanovila pa je tudi Bralni kotiček s knjigami slovenskih avtorjev. Tako je kulturni kreativni kotiček postal prostor, kjer se združijo glasba, literatura in likovna umetnost. Z Bralnim kotičkom in knjigami slovenskih avtorjev pa v tujini ohranja kulturo svoje domovine. Poleg tišine, ki je Tinina najljubša »glasba«, v prostem času rada bere, skrbi za svoj »vrtiček« na balkonu in se ukvarja tudi s športom. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\BRALNI KOTIČEK SLOVENSKIH KNJIG V BRUSLJU\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FESTIVAL KULTURE KOSTANJEVICA\BRALNI KOTIČEK SLOVENSKIH KNJIG V BRUSLJU\FOTKA - 5.jpg

Kulturnica Tina Čeh o sebi pravi, da ji je Kulturni kreativni kotiček zelo ljub projekt, ker predstavlja mehurček umetnosti različnih kultur, kjer je vsak dobrodošel ne glede na spol, politično prepričanje in versko pripadnost. Pomembno je, da so vsi drug do drugega spoštljivi, da imajo radi kulturo v vseh njenih razsežnostih, se radi učijo in radi prenašajo znanje. Pomembno je, da se prav vsak počuti sprejetega. Tina pa je najbolj srečna takrat, ko ji obiskovalci povedo, da jim je bilo v kotičku lepo. 

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

122 let pesnika Mirana Jarca (1920–1942)

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FOTKA - 1.jpg

Pesnik Miran Jarc

Pesnik, pripovednik, dramatik, publicist in prevajalec Miran Jarc sodi med najvidnejše slovenske ekspresionistične pesnike . Rodil se je 5. julija 1900 v Črnomlju, kasneje se je družina preselila v Novo mesto, kjer je obiskoval gimnazijo skupaj s prijateljem in sošolcem slikarjem Božidarjem Jakcem. Po maturi je v Zagrebu začel študirati slavistiko, francoščino in filozofijo, študij je dokončal v Ljubljani. Ustvarjal je že v času avantgardno razgibane novomeške pomladi, kjer se je najprej oklenil antropozofije, spoznal budizem in se nazadnje odločil za krščanstvo. Umrl je 24. avgusta 1942 v sumljivih okoliščinah na Pugledu pri Starem Logu v Kočevskem rogu v času italijanske roške ofenzive. Zaradi spora s člani izvršnega odbora OFS so svojci prepričani, da so ga med ofenzivo partizani ubili. 

Miran Jarc je začel ustvarjati že v dijaških letih pod vplivom Antona Podbevška. Pisal je pesmi, prozo, dramatiko, kritike in eseje. Leta 1918 so mu v Ljubljanskem zvonu objavili prvo pesem Večerni pogovor, med letoma 1922  in 1935 pa je sodeloval v revijah Dom in svet, Književni glasnik, Ljubljanski zvon, Mladika, Ženski svet, Križ na gori itd. Prevajal je iz angleškega, ruskega, srbohrvaškega, zlasti pa iz francoskega jezika. Že leta 1927 pa je v samozaložbi izdal pesniško zbirko Človek in noč, ki velja za eno glavnih del slovenskega ekspresionizma. Zbirko je likovno opremil njegov prijatelj akademski slikar in grafik Novomeščan Božidar Jakac.V zbirki razmišlja o občutju notranjih razpetosti, kjer so v  ospredju razklanosti med kolektivnim in individualnim, med duhovnim in 

materialnim ter med moškim in žensko.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\NEKAJ DIVJIH ROŽ\122 - LET MIRANA JARCA\FOTKA - 2.jpg

Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu

Prav tako kot poezija je Jarca privlačila tudi proza. Napisal je več kratkih zgodb, njegov edini in najpomembnejši avtobiografski roman pa je Novo mesto, ki ga je napisal leta 1932. Pripovedništvo Jarca je raslo iz cankarjanskega simbolizma, predvsem tistega, ki je vseboval socialno kritiko nehumane družbe. Novosti, ki se jima je približal, sta kafkovski tip proze in proza absurda. Glavna karakteristika Jarčeve proze pa je socialno-kozmični ekspresionizem. Pisal je tudi drame, lutkovne igre in bil pomemben književni kritik. 

Po Miranu Jarcu so poimenovali številne ulice in druge ustanove po Sloveniji. V Novem mestu se po njem imenujeta ulica in knjižnica, kjer v avli stoji pesnikov doprsni kip, ki ga je leta 1956 izdelal kipar Jakob Savinšek.   

Fotografije so s spleta.

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Umetnine slikarja Vladimirja Makuca (1925-2016) razstavljene v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\4 - GALERIJA -BOŽIDARJA JAKCA - KOSTANJEVICA\KOTANJEVICA - MAKUC - RETROSPEKTIVA\FOTKA - 1.jpg

Slikar in grafik Vladimir Makuc

V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici so letos konec junija odprli retrospektivno razstavo del enega najbolj ikoničnih likovnih umetnikov na Slovenskem, slikarja in grafika Vladimirja Makuca. Razstavljenih je 53 grafičnih listov, ki kronološko prikazujejo razvoj Makučeve ustvarjalne prakse in celotno širino njegovih del. Razstava bo odprta do 2. oktobra letos.

Vsa razstavljena dela je slikar Makuc že pred časom poklonil galeriji in predstavljajo njegovo ustvarjalno obdobje od leta 1958 do leta 1999. Ker so na razstavi želeli Makuca predstaviti celostno, so dodali tudi druge medije, ki jih je uporabljal, kot so slikarska in kiparska dela ter nekaj tapiserij. Ker so ob Makučevi 90-letnici pred šestimi leti razstavljali njegova dela v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru in tudi na drugih lokacijah, so se v kostanjeviški galeriji tokrat odločili za nekoliko drugačen pristop in se skušali bolj osredotočiti na Makučeve vrhunce iz njegovega obsežnega ustvarjalnega opusa.

Na razstavi je tako na ogled okoli 150 del, vključno s 53 podarjenimi grafikami iz časa (1957 – 1999), ko se je Makuc prenehal ukvarjati z grafiko in se je povsem posvetil slikarstvu, kiparstvu in keramiki. Razstava je sestavljena kronološko in se začenja z avtorjevim zelo zgodnjim obdobjem ustvarjanja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\4 - GALERIJA -BOŽIDARJA JAKCA - KOSTANJEVICA\KOTANJEVICA - MAKUC - RETROSPEKTIVA\1197994.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\4 - GALERIJA -BOŽIDARJA JAKCA - KOSTANJEVICA\KOTANJEVICA - MAKUC - RETROSPEKTIVA\makuc2.jpg

Njegovo zadnje delo na razstavi je iz leta 2014, samo dve leti pozneje pa je slikar umrl. Skozi razstavo je lepo razviden razvoj njegove prakse, od striktnega ukvarjanja z grafiko pa vse do večje umetniške širine. Po besedah kustosa Mihe Colnarja je na razstavi razvidno, kako se je Vladimir Makuc na začetku popolnoma predal grafičnim tehnikam: najprej lesorezu, nato jedkanici, akvatinti in tako naprej. Po letu 2000 je te prakse opustil. Umetnostni zgodovinarji so ga ves čas imenovali umetnik Krasa, umetnik Primorske ali celo umetnik Mediterana, ker je bila to njegova osrednja motivika. To so bili istrski voli boškarini bodisi tipične istrske vasi in kraška obzidja, kasneje pa je začel obsesivno upodabljati ptice.

Vrhunci Makučevega izjemnega opusa

V svojem poznejšem ustvarjalnem obdobju je Vladimir Makuc obsesivno upodabljal ptice. 

V tem imaginariju slovenskih modernističnih umetnikov je Makuc eden tistih, ki ostajajo ves čas aktualni. Vladimir Makuc ni nikoli šel v pozabo, a tudi nikoli ni sledil trendu. Duh časa ga je sicer determiniral, kot vsakogar, a temu ni zavestno sledil. Zaradi raznovrstnosti in ustvarjalne zvedavosti sodi Makuc med najvplivnejše in najbolj prepoznavne likovne ustvarjalce v slovenskem kulturnem prostoru druge polovice 20. stoletja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\4 - GALERIJA -BOŽIDARJA JAKCA - KOSTANJEVICA\KOTANJEVICA - MAKUC - RETROSPEKTIVA\o_vladimir-makuc-igor-modic_1024.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\4 - GALERIJA -BOŽIDARJA JAKCA - KOSTANJEVICA\KOTANJEVICA - MAKUC - RETROSPEKTIVA\mak067-1x1.jpg

Fotografije so s spleta.

Vir: Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Ponovno odkrita italijanska baročna slikarka Artemisia Gentileschi (1593-1656)

Znamenita in nadarjena, vendar v zgodovini slikarstva velikokrat prezrta Italijanska baročna slikarka Artemisia Gentileschi je bila rojena v Rimu 8. julija 1593, kot najstarejša hčerka toskanskega slikarja Orazia Gentilesschina. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\Artemisia_Gentileschi_Selfportrait_Martyr.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\Self-portrait_as_the_Allegory_of_Painting_(La_Pitt.jpg

                           Avtoportreta Artemisie Gentileschi

Oče je v njej kmalu prepoznal izredne slikarske talente, pri njem pa se je Artemisia navzela slikarske poteze Caravaggiojevega realizma in naturizma. Večina njenih slik pa ponazarja znamenite svetopisemske osebe in dogodke iz Stare zaveze. Zato ni čudno, da je slikarko Artemisio Gentileschi pomemben italijanski umetnostni kritik Roberto Longhi opisal kot »edino žensko v Italiji, ki je kdaj kaj vedela o slikanju in drugih osnovah slikanja«. Dejstvo je, da se je v 17. stoletju Artemisia uveljavila kot slikarka, kar je bilo za žensko v tistem času precej nenavadno. Še bolj neverjetno pa je, da je bila v evropski umetnostni zgodovini tako rekoč pozabljena. V zadnjih desetletjih pa o njej prirejajo razstave, snemajo filme, pišejo knjige in o njej razpravljajo kot o feministični ikoni.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\images.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\800px-Artemisia_Gentileschi_Judith_Maidservant_DIA.jpg

Tako je leta 1947 Longhijeva žena, pisateljica Anna Banti,objavila roman Artemisia, v katerem je popisala burno življenje in celo posilstvo, ki ga je nad njo zagrešil očetov sodelavec slikar Agostino Tassi. Ta bridka izkušnja je znamenito likovno umetnico zaznamovala za vse življenje. Kasneje se je poročila, imela otroke in živela v različnih italijanskih mestih, nazadnje v Neaplju, kjer je domnevno zaradi kuge tudi umrla. Pred tem je bila skupaj z očetom štiri leta na angleškem dvoru v Londonu, kamor jo je leta 1638 povabil kralj Karel I.

Artemisia ni bila edina slikarka svojega časa. Že pred njo so imele nekatere ženske uspešno umetniško kariero. To so bile: Sofobisbo Anguissolo, Fede Galizio in Elisabetta Sirani, ki je umrla pri komaj 27 letih. Slikarka Artemisia je bila za časa življenja za svoje slike plačana manj kot njen oče, toda leta 2014 so v Parizu njeno sliko Magdalena v ekstazi prodali za več kot milijon ameriških dolarjev.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJWENI PRISPEVKI\5 - MAESTRA\A - SLIKE\Artemisia_Gentileschi_-_Mary_Magdalene_in_Ecstasy.jpg

Magdalena v ekstazi

Najsi njeno delo in življenje interpretiramo s feminističnega vidika ali jo le cenimo kot vrhunsko slikarko, je zgodba Artemisie Gentileschi tudi opomnik na usodo tisočih nadarjenih žensk, potisnjenih v pozabo in senco zgodovine, ki so jo pisali moški, pogosto manj nadarjeni od njih.

Fotografije so s spleta.

Vir: Nedelo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Picasso, knjiga o njegovem ustvarjalnem opusu

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\FOTKA - 1.jpg

Pablo Picasso (1881 – 1973) 

Slavna ameriška pisateljica, pesnica, dramaturginja in strastna zbirateljica umetnin židovskega in nemškega porekla Gertrude Stein(1874–1946) je bila med prvimi Američani, ki so se navdušeno odzvali na evropsko avantgardno umetnost, ki je doživela vrhunec v kultnem centru v Parizu s Picassom na čelu, najpomembnejšim slikarskim genijem 20. stoletja. Steinova se je rodila v Pittsburgu v Pennsylvaniji, odraščala pa je v Oaklandu v Kaliforniji. V Pariz, kjer so se srečavali umetniki iz celega sveta, je prispela leta 1903 in takoj odprla salon v Rue de Fleurs, po prvi svetovni vojni pa so se pri Steinovi zbirali najpomembnejši ameriški in evropski pisatelji in slikarji tedanje dobe, od Ernesta Hemingwaya in Sinclaira Lewisa pa vse do Henrija Matissta in Pabla Picassa.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\Picasso-Stein-Correspondence-PB__91620.1601636641.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\368220.jpg
Ameriška pisateljica Gertrude Stein

Za Picassa sta bila pokroviteljstvo in prijateljstvo s Steinovo ključnega pomena za njegov uspeh. Tako je nastal njen znameniti portret med letoma 1905 in 1906. Picasso je njeno telo zreduciral na preproste gmote – kar je napoved njegovega prevzema kubizma – in njen obraz upodobi kot masko s težkimi očmi, ki odraža njegovo nedavno srečanje z ibersko skulpturo.

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\images.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\FOTKA - 3.jpg

Ameriška pisateljica Gertrude Stein je bila goreča feministka, prijateljica in življenjska partnerica Alice B. Toklas. Njen feminizem in avangardizem pa sta bila v nasprotju z njenim političnim prepričanjem, ki ga je imela do španske državljanske vojne, fašizma in nacizma. V odnosu do Picassa pa je bila Steinova neposredna priča njegovemu ustvarjalnemu vzponu kubizma, ki je s sliko Avignonske gospodične leta 1907 vznemiril svetovno umetniško javnost. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\Pablo-Picasso-bio350-self-portrait.jpg
Picassov avtoportret
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\FOTKA - 5.jpg
Avignonske gospodične

Pisateljica Gertrude Stein je kar 80-krat pozirala Picassu, vse dotlej, dokler se je ni naveličal, ko je na sliki premazal njeno glavo in ji rekel, da je ne more več gledati…Potem je odšel v Španijo, kjer je začel risati kubistične pejsaže. Kasneje je Steinova v knjigi Picasso napisala zelo zanimive opservacije o nastanku Picassovega kubizma. Zapisala je, da je bil Picasso slikar, že ko se je rodil. Kasneje mu je oče predaval o slikanju, kritiki pa so bili prepričani, da Picasso ni slikal, kar je videl, ampak, v čemer se je izražal, slikanje pa je bilo zanj kot način govorjenja …

C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\o_Kultura-dora-maar-hires-jpeg1_1024.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\homage-to-pablo-picasso-john-nolan.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\88 - LET IVANKE MESTNIK - DRAŠČA VAS - 11.5. 2022\IVANKA MESTNIK - PRISPEVEK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\SVETOVNI DAN PTIC SELIVK\NAJNOVEJŠA KNJIGA O PICASSU\girl_with_red_beret-14355.jpg

Pablo Picasso je v zgodovini likovne umetnosti gotovo najbolj plodoviti  slikar. Naslikal je 13.500 slik, 100.000 grafik, 34.000 ilustracij in 300 skulptur. Skupno vrednost vseh Picassovih umetniških del ocenjujejo v milijardah evrov.

Fotografije so s spleta.

Vir: Zagrebški časnik 7Dnevno

Prevedel, zbral in uredil: Franci Koncilija

Novi prizidek Valvasorjeve knjižnice v Krškem

Vsi, ki so sodelovali pri gradnji prizidka Valvasorjeve knjižnice Krško, so imeli težko nalogo. Na zelo občutljivem območju, v starem in spomeniško zaščitenem delu mesta, so na ozkem in dolgem vrtu nekdanjega kapucinskega samostana postavili igrivo in sodobno stavbo. Povezana je z nekdanjim samostanom, kjer je v utesnjenih razmerah več desetletij delovala Valvasorjeva knjižnica. Novi prostori, ki so jih odprli v četrtek, 9. junija 2022, bodo zaradi svetle in privlačne notranjosti postali mesto druženja in mravljišče generacij. Velikost prizidka meri 1.600 kvadratnih metrov, celotna naložba, za katero je denar zagotovila občina Krško, pa je stala 4,4 milijona evrov.

Valvasorjeva knjižnica je od leta 1988, ko so se preselili v nekdanji kapucinski samostan –  kapucini so prišli v Krško leta 1644 – delovala na 600 kvadratnih metrih površin, zdaj pa bodo imeli na voljo samo v novem prizidku 1.600 kvadratnih metrov.Toda v mestu, ki je tesno povezano s prvimi slovenskimi knjigami in razvojem slovenskega jezika, saj so bili tu rojeni ali pa so živeli Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Janez Vajkard Valvasor, lokacije za novo knjižnico ni bilo lahko najti. »Prva okrogla miza z naslovom Ali Krško potrebuje knjižnico? je bila leta 1997, torej pred 25 leti,« je povedala Urška Lobnikar Paunović, direktorica Valvasorjeve knjižnice Krško.

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\8 - NOVA VALVAZORJEVA KNJIŽNICA V KRŠKEM\A - SAS.jpg

Kapucinski samostan v Krškem

Po letih iskanja primerne lokacije za postavitev nove knjižnice je bilo prelomno leto 2005, ko je občinski svet sklenil, da prostor poiščejo v starem mestnem jedru. V naslednjih letih so s sodelovanjem različnih strokovnjakov našli ustrezno rešitev za postavitev prizidka na nekdanjem samostanskem vrtu, na dolgi in ozki parceli, ki je na eni strani zamejena s samostanskim zidom, na drugi pa z mestnim parkom.

»Zasnova novega prizidka Valvasorjeve knjižnice je dobila prve obrise leta 2017 v idejni zasnovi, ki je nastala v tesnem sodelovanju z direktorico knjižnice in njenimi sodelavci,«je povedala arhitektka Vera Klepej Turnšek, ki je projekt izpeljala s soavtorjem, arhitektom Tadejem Dobrajcem. Svojevrsten izziv je predstavljalo dejstvo, da morajo v dveh fazah in v dveh stavbah – v obstoječem objektu nekdanjega kapucinskega samostana in v novem objektu – funkcionalno razporediti vsebino ene knjižnice. »Ko je knjižnica dobila skeletno strukturo potrebnih vsebin, jo je bilo mogoče začeti »oživljati« v arhitekturno formo,«je v nadaljevanju pogovora povedala Vera Klepej Turnšek. Pri tem sta arhitekta tesno sodelovala z Marijo Režek Kambič z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Ljubljana, ki je bila odprta za nove rešitve in je imela posluh za inovativen pristop k oblikovanju, kar je pripeljalo do zanimivih arhitekturnih rešitev.

Okna, ki spominjajo na knjige, segajo skorajda do tal. FOTO: Blaž Boršič

 Knjižnica, ki je povezana s 400 let starim nekdanjim samostanskim kompleksom, je nastala z mislijo, da bo velik enoetažni prostor v celoti namenjen javnosti. Tu so leposlovni, strokovni in mladinski oddelek, izposoja, posebno pa so ponosni na svetlo študijsko čitalnico, kotičke za študij in prostore za druženje otrok, mladih, odraslih. Visoka okna, ki spominjajo na knjige, ki so z okroglimi hrbti izmenjaje postavljene navpično, se spuščajo zelo nizko do tal, zato sta zunanjost in notranjost zelo blizu, povsod pa zeleno vstopa v prostor. 

Južna fasada je glavni vir naravne svetlobe v prizidku. FOTO: Simona Fajfar

Prizidek Valvasorjeve knjižnice Krško

Novost knjižnice sta tudi samopostrežna izposoja in vračanje knjig, pravi direktorica Valvasorjeve knjižnice, ki je zadovoljna tudi zato, ker je zdaj knjižnica dostopna vsem, tudi ljudem s posebnimi potrebami, torej invalidom na vozičkih. Za ljudi s slušnim aparatom pa so zagotovili prenosno indukcijsko zanko.

»Prostor knjižnice je prostor druženja, srečevanj, je mravljišče generacij, kjer vsakdo najde želene vsebine zase,« pravi Vera Klepej Turnšek. Arhitektoma je uspelo ustvariti zračen, svetel in dinamičen prostor, kjer vsebine prehajajo iz območja v območje. Prehodi med posameznimi deli knjižnice so vidni, vendar nimajo fizičnih omejitev, kar daje gibanju v knjižnici občutek sproščenosti in spodbuja raziskovanje.

Na stropu skorajda ni svetil. FOTO: Blaž Boršič

Posebno pozornost so namenili naravni in umetni osvetlitvi knjižnice. Tako dnevna svetloba prihaja le skozi okna južne fasade in atrij, zato je bilo treba paziti na enakomerno razporeditev svetlobe po celotnem prostoru. Še večji izziv je predstavljala umetna osvetlitev, saj je valovitost stropa pogojevala drugačen pristop k osvetlitvi prostora, kot če bi bil strop raven. Odločili so se, da na stropu ne bo svetil, razen nekaj otočkov visečih luči. Tako knjižnico osvetljuje kar nekaj deset metrov linijskih svetil nad knjižnimi stojali, ki indirektno osvetljujejo knjižnico. V Krškem so veseli, da so pridobili pomemben kulturni objekt, ki ustreza zahtevam trajnostne gradnje; od zelene strehe, energetsko premišljenih rešitev ogrevanja in hlajenja do uporabe ekoloških materialov in trajnostnih virov energije. Tako bo prizidek Valvasorjeve knjižnice odslej na voljo 6.000 aktivnim uporabnikom, ki bodo končno lahko sami izbirali med 130.000 enotami knjižničnega gradiva. 

Valovite linije so rdeča nit tudi pri sprejemnem prostoru.

FOTO: Simona Fajfar
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000 - 4 - MEDČLOVEŠKI ODNOSI\PESEM - NEKAJ TI MORAM POVEDATI - ROZA\VRAŽEVERJE IN ČAROVNIŠTVO - SAZU\8 - NOVA VALVAZORJEVA KNJIŽNICA V KRŠKEM\FOTKA - 7.jpg

                                     Novi in stari knjižnični prostori 

Zgodbe pa še ni konec, saj bo občina naslednje leto začela prenavljati  samostanski del knjižnice, kjer bodo obnovili 1.100 kvadratnih metrov površin, med drugim tudi majhno, a izjemno pomembno kapucinsko knjižnico s številnimi inkunabulami iz časa med letoma 1502 in 1830. 

Fotografije so s spleta in od navedenih avtorjev.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija

Ali obstaja tudi bioumetnost?

Razkrivanje načinov, kako si človek prilašča in preobraža naravo, razkriva bioumetnost, ki si zastavlja vprašanja o človekovem odnosu do naravnega okolja, o naši želji in možnosti, da vanj interveniramo, pa tudi o okoljskih spremembah. Biotehnološko umetnost lahko definiramo kot umetnost, ker omogoča manipulacijo z živim materialom in naslavlja z biotehnologijo povezana vprašanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 2.jpg

Jeremy Rifkin

Biotehnologija se je ob prelomu tisočletja izkazala za tako ključno, da je Jeremy Rifkin, ameriški družbeni teoretik in pisatelj, uvedel pojem 

stoletje biotehnologije, nanjo pa se je kaj kmalu pričela odzivati tudi bioumetnost. Ne gre le za golo fascinacijo nad novimi odkritji, temveč za kritični pogled na njihove posledice in potenciale z vprašanji o našem odnosu do naravnega okolja, o naši želji in možnosti, da vanj interveniramo, ampak gre zadnje čase vse pogosteje tudi za globoka okoljska vprašanja. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 3.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 4.jpg

Avtorica bioumetnosti Susan Hiller

Tako umetniška dela, ki temeljijo na avtonomni rasti in odmiranju mikroorganizmov, katerih razvoj nadzorujemo – in si ga torej lastimo – le delno, ne spodkopavajo le našega dojemanja avtorstva, temveč tudi naš horizont pričakovanj. Kako pristopiti do dela, ki ni stalno in nepremično, temveč mrgoleče, gomazeče, živo in posledično končno? Zato morda ne preseneča, da nova odkritja, podprta s človekovo hkrati koristno in uničujočo težnjo po uporabi biotehnologije in pridobivanju oblasti tako nad seboj kot nad naravnimi procesi v splošnem, svoj odtis puščajo tudi na polju umetnosti.Navsezadnje je po prepričanju umetnice Susan Hiller»umetnost po defeniciji antropološka praksa, umetnikova naloga pa je razkriti še neartikulirane kode, poznane, a nerazumljene oblike«. Razkrivanje in kritično preizpraševanje načinov, kako si človek interpretira, prilašča in preobraža naravo, žene umetnike pogosto v bioumetnost.

Kot izpostavlja umetnica in teoretičarka Polona Tratnik, se biotehnološka umetnost kot umetnost, ki omogoča manipulacijo z živim materialom in naslavlja z biotehnologijo povezana vprašanja, razvija že od devetdesetih let prejšnjega stoletja. Na prelomu tisočletja se je pojav biotehnologije pokazal kot zelo pomembno področje, ki bo korenito spremenilo našo prihodnost, saj je pred nami stoletje biotehnologije. Pri tem je zelo zanimivo, da se je nanj začela odzivati tudi umetnost s svojimi vizijami, kritikami, etičnimi vprašanji, pa tudi z manj kritično obremenjenimi eksperimentiranji z novimi materiali. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 5.jpg
  Polona Tratnik
C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\MIHA COLNER.jpg
Miha Colner

Zadnja leta pa so se številni bioumetniki začeli ukvarjati tudi z ekološkimi vprašanji, povrhu vsega pa je vsakršna bioumetniška praksa tehnično in raziskovalno zapletena. Pri tem običajno ne gre za golo fascinacijo nad novimi možnostmi in odkritji na področju bioumetnosti, temveč za analitičen in kritičen pogled na njihove potencialne učinke, dodaja umetnostni zgodovinar in kurator Miha Colner

C:\Users\uporabnik\Desktop\OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\1 -  UREJENI PRISPEVKI ZA OBJAVO\0000000000000 - 13 - LIKOVNA UMETNOST\ALI OBSTAJA BIOUMETNOST\FOTKA - 7 – kopija.jpeg
670x420_Delo_Foto-20140215153708-02038000

Naravne katastrofe

Zato je osrednja tema običajno povezana z vprašanji o odnosu človeka do naravnega okolja, o razumevanju drugih živih in neživih bitij onkraj antropogenih diskurzov, o posledicah bioinženiringa in možnosti človeka, da intervenira v tradicionalno naravne procese.

Pri vsem tem se kot neizbežna pojavijo okoljska vprašanja, ki so postala ena od osrednjih razprav v javnosti. Zato je bioumetnost danes morda še bolj relevantna kot pred dvema desetletjema.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo

Zbral in uredil: Franci Koncilija