Arhivi Kategorije: Zanimivosti

V GOGI RAZSTAVLJA FOTOGRAF JANEZ PELKO

Kariera pri NiceLabel | NiceLabel

Janez Pelko

V petek, 15. aprila 2022, so v atriju Knjigarne in kavarne Goga odprli fotografsko razstavo Janeza Pelka, ki so jo poimenovali Zatemnjena razodetja.

Založba Goga - Rudi Potepuški je že zavzel Glavni trg v... | Facebook
C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DSC_0212.JPG

Slovenski fotograf Janez Pelko (1968) je najbolj znan po upodabljanju portretov in ženskih aktov, ustvarjanju infrardečih pokrajin, koncertnih reportaž in eksperimentalne fotografije.
Sodeloval je na mnogih skupinskih razstavah doma in po svetu in priredil več kot 30 samostojnih. Je samouk, ki uporablja različne pristope in tehnike in ob uporabi digitalnih tehnologij ostaja zvest črno-belemu filmu različnih formatov. 

Janez Pelko: Zatemnjena razodetja — Loški muzej Škofja Loka

Fotograf Janez Pelko

Janez Pelko jeeden redkih, ki jim iz foto modela uspe izvabiti toliko spontanosti, pristnih čustev, poz in efektnih interakcij z naravnim ali umetnim okvirom. Fotograf instinktivno postavlja protagoniste svojih zgodb v divjo naravo, na pečine, ob slapišča, na gozdne jase, v grape pod vršacih. Prepušča jih elementarnosti narave, ob tem pa poskuša do dopustnih meja, ki mu jih določa uporabljena fotografska tehnika, skrbeti za optimalnost kadra. 

Fotografije so izvedene v tehniki Camere obscure – najstarejše projekcijske tehnike za reproduciranje realnosti, ki zahteva posebno pozornost, potrpežljivost, predvsem pa drugačen tehnični pristop kot konvencionalna ali digitalna fotografija. Janez Pelko se dobro zaveda omejitev in prednosti izbrane tehnike, ki mu poleg širine posnetka in globinske ostrine omogoča mehko (tonsko) komponiranje vzdušja in telesnosti. 

Fotograf Janez Pelko svoj raziskovalni proces tematike »telo in prostor« kontinuirano razvija in širi že vrsto let. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\ARHITEKT - JOŽE PLEČNIK\RAZSTAVA - PELKO\DSC_0215.JPG

Njegove podobe iz pričujočega cikla so odklon od občih skomercializiranih prikazov človeških teles; osvobojene so vsakršne vulgarnosti, ohranjajo tradicionalne umetniške vrednote na originalen, kreativen način. V času vseprisotne internetne poplave digitalnih sličic ženskega ali moškega akta Pelko človeško figuro dviguje na piedestal, ki si ga kot taka v sodobnem svetu brez dvoma zasluži, to pa počne neposredno in iskreno.

Fotografiral: Fotografije so posnete na razstavi in s spleta.

Vir : Vabilo in s spleta

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SPOŠTOVANI ŽUŽKI IN DRUGE SRHLJIVE ZGODBE

Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu v Ljubljani je številne obiskovalce prijetno presenetila hrvaška avtorica in kroatistka Maša Kolanović, ki je predstavila svojo najnovejšo knjigo z naslovom Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe (2019). Leta 2020 je za to zbirko prejela nagrado Evropske unije za književnost. Knjigo je v prevodu izdala novomeška založba Goga, ki tako postaja vedno bolj prepoznavna v Sloveniji in tudi drugod.

Ob branju knjige avtorice Maše Kolanović se ljubiteljem pristne literature odpirata dve pomembni vprašanji: ali je v potrošniški družbi tudi knjiga samo še prodajno blago? Kakšna je sploh funkcija pripovedi? Na ti dve vprašanji pisateljica Maša Kolanović odgovarja: »Funkcija književnosti je, da preseneti in da prevpraša kuliso naših življenj. Žal je dandanes tudi književnost  del potrošnje, a je to le en vidik književnega teksta: važno je, da je ne pretvorimo zgolj v potrošno blago za prodajo, ampak da jo skozi dogodke, ki kažejo na dobro literaturo in njen kritični potencial, približamo bralcem.«

Maša Kolanović se je rodila leta 1979 v Zagrebu, kjer je končala študij kroatistike in primerjalne književnosti. Od aprila 2004 je zaposlena kot raziskovalka na oddelku za novejšo hrvaško književnost Filozofske fakultete v Zagrebu. Že nekaj let vodi literarno-kulturni blok Zagrebške slavistične šole, je tudi vodja projekta hrvaške fundacije za znanost z naslovom Ekonomski temelji hrvaške književnosti. Poleg kratko-prozne zbirke Spoštovani žužki in druge srhljive zgodbe je napisala še tri druga leposlovna dela. 

Knjiga je izšla pri novomeški Gogi.

V knjigi Maša Kolanović teme zgodb veže na položaj tukaj in zdaj, hkrati pa učinkovito prečka mejo med realnim in fantastičnim, med intimnim in družbenim. Zanima jo, ali je danes zares vse – tudi človek – navadna potrošna roba. Spoznanja, ki jih dajejo zgodbe, so pretresljiva. Zgodbe pokažejo, da je tudi človeško življenje le za trenutek daljše od življenja ščurka. Pogosto pa tudi vredno samo ravno toliko.

Pisateljica Maša Kolanović v svojih zgodbah raziskuje, kako je potrošnja spremenila ljudi, prostore in domove, pri tem pa si pomaga z absurdnimi in grozljivimi motivnimi vložki, katerih konstrukcijo mojstrsko obvlada. Iz njenega pisanja se vidi, da pozna vse zakonitosti pripovednih postopkov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\SPOŠTOVANI ŽUŽKI\FOTKA - 3.jpgMaša Kolanović

Žužki so v njenih zgodbah različna bitja: po eni strani gre za tiste dobro poznane zaničevane živalce, po drugi pa za ljudi v ranljivih socialnih položajih. Žužki so po eni strani trdoživa bitjeca, ki preživijo vse pretrese, po drugi strani pa jih je lahko potacati –»človeški žužki« pa so starci, otroci, matere, skratka, ljudje, ki niso v pozicijah moči, so pa močno vpeti v potrošniški sistem. »Vse identitete, ki se vlečejo čez moje zgodbe, so v prekarnem, ogroženem položaju,« pravi pisateljica. Liki v dvanajstih zgodbah zbirke so denimo ženska brez bližnjih svojcev, ki se boji, da bi jo živo zakopali, starec, ki si z novim pametnim telefonom nakoplje velik račun, ločenka, ki ima v stanovanju ščurke, ki so se k njej zatekli zaradi gradnje trgovskega centra v neposredni bližini, itd…Iz vsega tega sledi, da potrošniška kultura, usmerjena k napredku, ki to dejansko ni, nima prav nobenega posluha za tragične in celo absurdne življenjske scenarije. Potrošnja tudi pozablja na pomen domovine in na to, kaj človeku dejansko pomeni varen in zdrav dom. Živimo v času, v katerem zmaga tisti, ki požre drugega.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2- ODBOR ZA PROMOCIJO KULT. DEDIŠČINE NM\ZAPISNIK ODBORA - RASTOČA KNJIGA - 30. 6. 2022\38 - KNJIŽNI SEJEM\NAGRADA PIRANESI\NAGRADA PIRANESI 2022\SPOŠTOVANI ŽUŽKI\FOTKA - 4.jpeg

Maša Kolanović

Skratka, knjiga Maše Kolanović je vredna branja, saj brez dlake na jeziku izprašuje vest današnjemu potrošniškemu človeku, ki je izgubil čut za sočloveka, še posebej, če je ta v stiski…Hvala pa tudi Gogi, ki nam je približala tako aktualno in dragoceno knjigo.

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ŠESTI FESTIVAL ANGAŽIRANEGA PISANJA Itn.

Fotografija: Festival se bo usmeril tudi v anonimna pričevanja generacije, ki je med epidemijo koronavirusa »ostala zaprta v sobi«. Zbrana so v publikaciji Moja soba. FOTO: Črt Piksi

Udeleženci festivala na dvorišču Vodnikove domačije v Šiški v Ljubljani

Letošnji šesti Festival angažiranega pisanja Itn., ki je bil konec tretjega tedna meseca oktobra 2022 na dvorišču Vodnikove domačije v Šiški v Ljubljani, je bil v fokusu perspektive feminizma, v vprašanju identitete družbenih razmerji v luči kulture in literature, ter založniške prakse. Udeleženci festivala so se posvečali tistim, ki opozarjajo na vse, kar je spregledano ali samoumevno, odpravljajo predsodke in rišejo poudarke, o katerih verjamejo, da nas lahko vodijo k ustvarjanju boljšega sveta, pa čeprav skozi družbena razmerja in prakse v luči literature…

Člani in članice programskega odbora so na otvoritvi festivala poudarili, da »dobre knjige dobesedno »donijo«, včasih svet in naše poglede obračajo na glavo in odpirajo tudi vprašanja, ob katerih rastemo«, zato se festival Itn. posveča avtorjem in avtoricam, ki se tega lotevajo in zavedajo. Takšni so gotovo že prepoznavni pisci kot Irena Štaudohar, Renata Salecl in drugi. Šesti Festival angažiranega pisanja Itn. je torej festival, ki dejansko odpira oči in srca. Zato ni čudno, da že po nekaterih prebranih knjigah bralec ni več to, kar je bil, sploh če so to knjige, ki na glavo obračajo ustaljene poglede o predsodkih in krivicah, ki opozarjajo na spregledano in zatirano. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\IRENA ŠTAUDOHAR.jpg
Irena Štaudohar
C:\Users\uporabnik\Desktop\AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\renata-slika.jpg
Renata Salecl

Dejstvo je, da nam literatura odpira svetove v razsežnosti, kot jo zmore samo pisana beseda. Daje nam priložnost, da si znamo predstavljati boljšo in solidarnejšo družbo. Gre torej za angažirano pisanje za angažirano družbo, zato je festival svojevrstno praznovanje kritične misli. Pa to še ni vse, gre sicer za festival na majhnem prostoru, kjer odpira velika vprašanja in nakazuje možnosti povsem drugačnega sveta. 

Festival, ki odpira oči
C:\Users\uporabnik\Desktop\AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\FOTKA - 5.jpg
Ela Potočnik

Zanimiva so tudi anonimna pričevanja generacije, ki je med epidemijo koronavirusa ostala osamljena v zaprtih sobah. Zbrana so v publikaciji  Moja soba, govorijo pa o velikih stiskah pa tudi pozitivnih izkušnjah, predvsem pa nakazujejo razredno zaznamovanost doživljanja korone. V sklopu festivala je bilo na programu tudi pesniško branje srednješolcev, ki so ga poimenovali Menjalnica poezije. Na koncu pa so festival sklenili s performansom Tu sem, ki je nastal po knjižni predlogi več avtorjev, »preizprašuje pa vprašanja pripadnosti, tujosti ter prešitja osebnega in kolektivnega…

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo in Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

PREMIERA PREDSTAVE NEVIDNA ŽENSKA SLAVENKE DRAKULIĆ

Na Martinovo, 11. novembra 2022, je bila v Anton Podbevšek Teatru premiera predstave Nevidna ženska, ki jo je po istoimenski zbirki kratkih zgodb ugledne hrvaške avtorice Slavenke Drakulič zrežirala Ivana Djilas. Z APT- ja so sporočili javnosti, da bo petkovi premieri sledilo še pet ponovitev. Ravnatelj Matjaž Berger je povedal, da načrtujejo še letos v Anton Podbevšek Teatru uprizoriti tri soareje: prva predstavitev Nevidna ženska je že bila, druga bo o angleškem pesniku Johnu Donneu, tretja pa o arhitektu Jožetu Plečniku. 

Hrvaška novinarka, pisateljica in esejistka Slavenka Drakulić je eno najuglednejših sodobnih avtorskih imen z območja nekdanje skupne države; praviloma v svojih delih kritično obravnava različne družbene pojave in tematike, vključno s političnimi sistemi ter njihovimi protislovji ali premenami, obenem pa se tega loteva s prepoznavno feministične perspektive, kar velja tudi za njeno prozno zbirko Nevidna ženska in druge zgodbe (2018). V njej se skozi šestnajst besedil z značilno neposrednostjo sprašuje, zakaj sta v sodobni družbi, ki ruši vse tabuje, ravno starost in staranje tisti temi, o katerih se skoraj ne sme govoriti; skozi intimne zgodbe, izpovedi in uvide premišljuje o krhkosti medčloveških razmerij, o odnosih med starši in otroki, o odhodih, pozabi, bolečini, odvečnosti, sramu in bolezni – ter o najglobljih čustvih, o katerih iz strahu pogosto molčimo. To delo je bilo tudi izhodišče za predstavo Nevidna ženska, ki so jo uprizorili v novomeškem Anton Podbevšek Teatru v režiji Ivane Djilas, v predstavi pa so nastopile pripovedovalka Špela Frlic ter igralki in animatorki Maja Kunšič in Katja Povše. Poleg motivov iz knjige Slavenke Drakulić so v predstavi uporabljene tudi nekatere ljudske pripovedi.

V predstavi bodo nastopile Špela Frlic, Maja Kunšič in Katja Povše. Foto: Borut Peterlin

»Slavenka Drakulić je imela posebno mesto v mojem odraščanju,« se spominja režiserka predstave Ivana Djilas, ki je besedilo zgodb skupaj s Špelo Frlic tudi prevedla in priredila. »Njena knjiga Marmorna koža je bila več let na klubski mizici majhnega stanovanja, ki sem si ga delila z mamo. Spomnim se golega ženskega telesa na naslovnici in spomnim se, da me je motilo, prav tako tudi dejstvo, da ima moja mama rada nekaj, česar jaz ne razumem.« Ko je bila sama, je začela knjigo celo brati, dodaja. »V njej je bilo nekaj težkih prizorov, za katere bi bilo verjetno bolje, da jih ne bi prebrala; razumela vsekakor nisem nič. Zato sem jo še bolj sovražila.« S Slavenko Drakulić je nekoč rasla feministična zavest številnih žensk, ne samo njene matere, in to v »okolju, ki temu niti ni bilo prav naklonjeno«, pri tem ugotavlja Djilasova. »In zdaj sem sama na točki, ko razmišljam o ženskosti, naporih, smislu in staranju. Sprašujem se, kdaj se srečamo z dejstvom, da smo stari, kakšno je to srečanje in koliko to boli, zanima me, kako dolgo se lahko slepimo glede tega, da bomo nekoč vendarle stari. Tega me je zelo strah – kajti rada bi bila ponosna ženska tudi, ko bom imela 60 ali 70 let, rada bi imela svoje mesto v družbi in k tej še naprej prispevala.«

Foto: Borut Peterlin

Zato se režiserka Ivana Djilas ne sprašuje zaman, kdaj se ljudje pravzaprav srečamo z dejstvom, da smo stari, kakšno je to srečanje in koliko to boli, zanima jo, kako dolgo se lahko slepimo glede tega, da bomo nekoč vendarle stari… 

Fotografije so s spleta.

Viri: Dnevnik, STA, Dolenjski list

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ZNANI ANGLEŠKI ANONIMNI UMETNIK BANKSY  USTVARJA V UKRAJINI

Fotografija: Poraženec v dvoboju z dečkom močno spominja na Vladimirja Putina, ki ima sicer črni pas v judu. FOTO: Reuters

Poraženec v dvoboju z dečkom močno spominja na Vladimirja Putina, ki ima sicer črni pas v judu. 

O znamenitem angleškem posebnežu, skrivnostnem uličnem slikarju Bansky-ju, smo na spletni strani KDSŠ pred časom že pisali. Tokrat pa svetovni mediji poročajo, da Bansky ustvarja v Ukrajini. Po več dneh ugibanj, ali se anonimni britanski ulični umetnik Banksy morda ne zadržuje v Ukrajini, je umetnik z objavo fotografij potrdil, da že ustvarja na ukrajinskem vojnem območju. Tako je v začetku novembra 2022 Banksy na svoji strani na instagramu objavil kar nekaj zanimivih in aktualnih slik, ki so na pročeljih porušenih zgradb v mestu Borodjanka v Ukrajini.

Borodjanka je mesto okrog petdeset kilometrov severozahodno od Kijeva, ki je bilo poleg Buče, Irpinja in Hostomelja eno najbolj bombardiranih mest v Ukrajini. Tako je zelo zanimiva naslovna slika tega prispevka, prav tako iz Borodjanke, ki prikazuje otroka, ki v judoističnem dvoboju v kimonu premaga moškega, ki močno spominja na Vladimirja Putina, nosilca črnega pasu v judu. Na neki drugi sliki, prav tako v Borodjanki, pa je Banksy narisal ritmično gimnastičarko, ki navidezno lebdi tik nad luknjo v pročelju porušene stavbe. Teh del Banksy uradno sicer še ni priznal za svoja, a so narisana v njegovem zelo prepoznavnem slogu.  

Marca letos je neznani darovalec v New Yorku v ZDA dal na dražbo nepodpisan plakat s protivojnim grafitom. Po desetdnevni tihi dražbi, ki se je začela pri 22 tisoč evrih, je newyorška dražbena hiša My Art Broker delo prodala za 102 tisoč evrov, ves denar pa je šel na račun največje otroške bolnišnice v Kijevu v Ukrajini.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\STOLETNICA ROJSTVA JAKOBA SAVINŠKA\UMRL JE GORAZD ŠEFRAN\BANKSY USTVARJA V UKRANIJI\TELOVADKA NA RUŠEVINAH.jpg

Telovadka na ruševinah v Borodjanki

Banksy je vse do danes kljub svetovni slavi ohranil anonimnost, njegova dela pa odlikuje kritičen komentar sodobnega časa. Umetnik je zaslovel z grafiti po ulicah angleškega mesta Bristol v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja, v zadnjih desetletjih pa se njegove umetnine pojavljajo po vsem svetu. 

Fotografije so s spleta.

Vira: Delo, Mladina

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ALMA KARLIN SPET NA JAPONSKEM

V četrtek, 10. novembra 2022, so v Centralni knjižnici Univerze v Hirošimi odprli razstavo Končno Japonska!, ki so jo pripravili 100 let po tistem, ko je celjska pisateljica in popotnica Alma M. Karlin obiskala Japonsko. Razstavo je pripravil Pokrajinski muzej Celje v japonskem mestu Hirošima v sodelovanju s slovenskim veleposlaništvom v Tokiu. Razstava bo na ogled do 17. novembra 2022. 

Znano je, da je Alma M. Karlin po prvi svetovni vojni osem let potovala po svetu in pri tem poleg Japonske obiskala tudi obe Ameriki, Daljni vzhod, Avstralijo, Novo Zelandijo in Indijo. Poleg potopisov je pisala tudi romane, novele, črtice in pesmi. Pokopana je v vasi Svetina, kjer je živela do smrti. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\SVETINA.jpeg
Kraj Svetina
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\NAGROBNIK ALME KARLIN.jpg
Nagrobnik Alme Karlin

Pred razstavo v Hirošimi je bila v letošnjem jubilejnem letu prihoda Alme M. Karlin na Japonsko, ob 30. obletnici vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Japonsko, enaka razstava že 27. junija 2022 v Nemškem kulturnem centru vTokiu. To je bila japonsko-angleška razstava, v katero so vključili nekatere originalne nemške citate Alme Karlin. Tudi to razstavo je pripravila naša kustosinja Barbara Trnovec, ki  je razstavo delno zasnovala na prvi znanstveni monografiji o življenju in delu svetovne popotnice Neskončno potovanje Alme M. Karlin, katere avtorica je sama in ki je skoraj razprodana. »Moj cilj je bil čim bolj celovito in čim bolj poglobljeno približati res osupljivo in inspiracijsko zgodbo Alme Karlin Japoncem,« je o razstavi pojasnila Trnovčeva.

Barbara Trnovec, avtorica razstave Japan at last!, ki jo bodo v Tokiu odprli v ponedeljek, 27. junija: »Zgodba Alme Karlin nikakor ni regionalna, lokalna, slovenska, ampak gre za zgodbo svetovnega formata.« FOTO: Uroš Hočevar
Kustosinja Barbara Trnovec
»Ob pogledu na Huiqinine akvarele sem bil močno ganjen, v slovensko slikarstvo je vnesla fantastično imaginacijo vzhoda,« je...
Milan Dekleva in Huiqin Wang

Ob 70. obletnici smrti pisateljice in popotnice Alme Karlin so pri Mladinski knjigi izdali tudi slikanico Mala Alma na veliki poti, ki sta jo ustvarila pisatelj Milan Dekleva in slikarka Huiqin Wang. Pesnik in pisatelj Milan Dekleva je v dvojezični, slovensko-kitajski slikanici Mala Alma na veliki poti pred bralci oživel eno najbolj znanih in pogumnih Slovenk, Almo M. Karlin (1889–1950). Gre za pisateljico, poliglotko in popotnico, ki je ob izdaji mnogih knjig znana predvsem po tem, da je leta 1919 sama krenila na osemletno potovanje okoli sveta, medtem pa se je preživljala s poučevanjem jezikov in pisanjem člankov za časopise. V ilustratorski interpretaciji kitajsko-slovenske slikarke Huiqin Wang pa Alma M. Karlin na naslovnici knjige neustrašno jezdi kitajskega zmaja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\ALMA NA VELIKI POTI.jpeg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\2 - ŠESTI FESTIVAL - PISANJA ITN\ZBIRKA ESEJEV CARLOSA PASCUALA\ALMA KARLIN\HUI - WANOG.jpg
Akad. slikarka Huiqin Wang

Čeprav je Huiqin Wang za nekatere svoje slikanice prispevala tudi besedilo, si je tokrat zaželela, da bi tekst prispeval Milan Dekleva, ki življenje te samosvoje popotnice dobro pozna tudi zato, ker je pred leti njeno zgodbo popisal v romanu Telo iz črk. »Ob pogledu na Huiqinine akvarele sem bil močno ganjen, vedno me je privlačilo, kako slikarka spaja svetove. V slovensko slikarstvo je vnesla fantastično imaginacijo vzhoda in jo znala vcepiti na cepič modernega zahodnega slikarstva,« je Dekleva komentiral slikarkine umetnine.

Fotografije so s spleta.

Viri: Delo, Večer, Dnevnik

Zbral in uredil: Franci Koncilija

SLOVENSKE PESNICE NA FESTIVALU SCHAMROCK V MÜNCHNU

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\SLO PESNICE V MUNCHNU\FOTKA - 1.jpg

München

V bavarski prestolnici München od 4. do 6. novembra 2022 potekal pesniški festival Schamrock, ki letos obeležuje deseto obletnico obstoja. Na letošnjem festivalu, ki so ga pripravili bienalno, je bila v ospredju tudi Slovenija s pesnicami Miljano Cunto, Barbaro Korun in Ano Pepelnik ter moderatorko, prevajalko Amalijo Maček.

Amalija Maček
Miljana Cunta

Slovenski fokus na letošnjem pesniškem festivalu Schamrock je nastal v tesnem sodelovanju s Slovenskim kulturno-informacijskim centrom (Skica) Berlin ter podporo slovenske Javne agencije za knjigo in Skice Dunaj. V Münchnu je nastopilo 65 pesnic iz več kot 20 držav, ki so se  na branjih, delavnicah, panelih in nastopih srečevale z nemškimi kolegicami. Festival je bil tako odličen prostor za transnacionalni umetniški in družbeni dialog, tako med seboj kot z občinstvom, so sporočili organizatorji na svoji spletni strani. Poleg Slovenije so bile na letošnjem festivalu Schamrock v ospredju še države Ukrajina, Španija, Litva in Etiopija.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\SLO PESNICE V MUNCHNU\tang_siu_wa.jpg
Tang Siu Wa

Festival je letos v ospredje postavil tudi glas preganjanih pesnic. Od vsega začetka Schamrock ne vabi zgolj posamezne pesnice na branja, ampak tudi ponuja razpravo o pogojih pisanja poezije v posameznih državah. V bavarsko prestolnico so tako med drugim letos povabili pesnico in aktivistko Tang Siu Wa iz Hongkonga, Ukrajinski fokus pa so   dopolnile pesnice iz Litve, Estonije in Belorusije. Deseta obletnica obstoja festivala Schamrock je bila letos pomembna priložnost za prespraševanje, kje je mesto festivala, o njegovih dosedanjih in prihodnjih dosežkih ter novih terenih v prihodnosti. Poezija kot taka pretresa, tolaži, prebuja, izostri dojemanje in spodbuja k delovanju, so še navedli organizatorji.

Fotografije so s spleta.

Vir : Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

GOGA, EVROPSKO PREPOZNAVNA ZALOŽBA

Novomeška Založba Goga je bila ustanovljena decembra 1998 pod okriljem Društva novomeških študentov – DNŠ. Že januarja 2000 je izšla prva knjiga, takrat pa so odprli tudi knjigarno in kavarno na Glavnem trgu pri Rotovžu. Tako je Goga po 22 letih uspešnega delovanja postala zelo prepoznavna v Sloveniji in v tujini. V Gogi  se pretežno ukvarjajo z založništvom, kjer objavljajo predvsem sodobno leposlovje – romane, zbirke kratkih zgodb, poezijo in esejistiko domačih in tujih avtorjev in avtoric. Avtorji, čigar dela je objavila Goga, so prejemniki pomembnih nagrad, njihove knjige pa so prevedene v številne evropske jezike.

To pa še zdaleč ni vse. V Gogi vsako leto od pomladi do jeseni organizirajo  pogovore in dogodke z domačimi in tujimi gosti, poletje pa je v znamenju številnih festivalov. Sledijo odmevni Novomeški poletni večeri, ki so preplet literarnih in glasbenih dogodkov. Avgust pa vsako leto zaključijo z mednarodnim festivalom kratke zgodbe Novo mesto short, na katerem podelijo nagrado novo mesto za najboljšo slovensko zbirko kratke proze preteklega leta. Vpeti so tudi v mednarodno založniško dogajanje in v številne evropske projekte, med drugim že več let vodijo projekt Reading Balkans, ki omogoča kroženje balkanskih avtorjev po rezidenčnih hišah in njihovo promocijo v tujini.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\luxprodux-Lenart Lukšič-GOGA NMS 24.08.2022-19 (1).jpg

Novomeški poletni večeri na gradu Grm v Novem mestu

Goga je prav gotovo ena najbolj profiliranih slovenskih založb, z literarno rezidenco, festivali in knjigarno, hkrati pa je tudi najpomembnejše kulturno središče na Dolenjskem. Gogo že vrsto let uspešno vodi direktor Mitja Ličen, pri vodenju pa mu pomagajo Urška Zupančič, Jelka Ciglenečki, Andrej Hočevar, Nina Vidrih in Vesna Kelbl Canavan, Helena Zemljič, Tjaša Primc in Jurij Kocuvan.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\1 - GOGA - NM\FOTKA - 3.jpg

                   Direktor Goge Mitja Ličen

Tako je v začetku novembra 2022 Goga izdala tri knjižne novosti; težko pričakovano kriminalko popularnega pisatelja Tadeja Goloba, ki jo je avtor naslovil KOMA, roman OSEBNO Mihe Mazzinija in knjiga KRATKO PROZNE ZBIRKE , ki je leta 2020 prejela prestižno EU nagrado za književnost.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\FOTKA - 4.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\FOTKA - 5.jpg

Poleg teh treh najnovejših knjig lahko na Gogi kupite še sledeče zanimive knjige: Mirta Komela AKILES,  Mirane Likar ŽENSKA HIŠA, Maše Kolanović SPOŠTOVANI ŽUŽKI IN DRUGE SRHLJIVE ZGODBE, Tane French V GOZDU… Poleg že navedenih knjižnih novosti, na Gogi načrtujejo še izdajo knjige Ivane Djilas A SI LAHKO VSAJ ENKRAT TIHO, v kratkem pa bo Goga izdala še knjige sledečih avtorjev: Lucije Stepančič, Andreja E. Skubica, Agate Tomažič in še nekaj zanimivih prevodov.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\FOTKA - 7.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - AKTUALNI PRISPEVKI ZA SPLET\GOGA - NM\FOTKA - 10.jpg

Poleg teh treh najnovejših knjig lahko na Gogi kupite še sledeče zanimive knjige: Mirta Komela AKILES,  Mirane Likar ŽENSKA HIŠA, Maše Kolanović SPOŠTOVANI ŽUŽKI IN DRUGE SRHLJIVE ZGODBE, Tane French V GOZDU… Poleg že navedenih knjižnih novosti, na Gogi načrtujejo še izdajo knjige Ivane Djilas A SI LAHKO VSAJ ENKRAT TIHO, v kratkem pa bo Goga izdala še knjige sledečih avtorjev: Lucije Stepančič, Andreja E. Skubica, Agate Tomažič in še nekaj zanimivih prevodov.

Fotografije je posredovala Goga.

Vir: Goga

Zbral in uredil: Franci Koncilija

ARSOVA LASTOVKA SLOVENCU VINCENCU GOTTHARDTU

Prejemnik nagrade lastovka, Slovenec Vincenc Gotthardt iz Celovca

Letos je Uredništvo za kulturo Tretjega programa Radia Slovenija, razpisalo že 31. natečaj za kratko zgodbo v sklopu programa Ars. Na razpis je prispelo 360 zgodb, strokovna žirija, v sestavi Primož Vitez, Tina Kozin in Aljaž Krivec, pa je za najboljšo izbrala zgodbo Pod barvami na sliki, ki jo je napisal koroški Slovenec Vincenc Gotthardt iz Celovca. Nagrado lastovka so podelili v četrtek, 15. septembra 2022, na ljubljanskem gradu. Nagrajena zgodba je po oceni žirije pretresljivo besedilo o človeškem staranju in spominu. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - KRONIKA\7 - ČRNEČA VAS\ARSOVA LASTOVKA - GOTTHARDTU\FOTKE\FOTKA - 2.jpg
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - KRONIKA\7 - ČRNEČA VAS\ARSOVA LASTOVKA - GOTTHARDTU\FOTKE\FOTKA - 3.jpg

Vincenc Gotthardt (1964) je doma v Dulah v Ziljski dolini, v občini Šmohor, živi pa v Celovcu. Obiskoval je Slovensko gimnazijo. Od leta 1987 do leta 1990 je bil urednik tednika koroških Slovencev »Naš tednik«. Od leta 1991 dalje je urednik koroškega slovenskega tednika »Nedelja« in urednik mesečnih kulturnih prilog časopisa Nedelja. Nagrajenec pravi, da živi za slovenski jezik, »ki mu je velika srčna zadeva in mu je v veliko veselje v deželi, v kateri postaja vedno bolj tih in ponekod celo izginja«. Izdal je dve knjigi, z romanom Na drugem koncu sveta se je uvrstil med finaliste nominirancev za nagrado kresnik leta 2021.

Foto: MMC RTV SLO

Lanskoletni dobitnik Arsove lastovke Davorin Lenk, ki je na jubilejnem natečaju zmagal s kratko zgodbo Violina in žiletke.

Kot je zapisala žirija, je zgodba Pod barvami na sliki pretresljivo besedilo o staranju in spominu, odvija pa se v majhni vasi. Tretje osebni pripovedovalec postavlja v središče zgodbo glavnega junaka, ki ob motivu starih vrat domačije, s katerih se lušči barva, vzpostavlja zamejen in približan pogled na izginevanje. Široki plan predstavlja okolica domačije in vasi, ki počasi izginja, s tem pa zgodba poleg izrazito intimnega vpelje še družbeni komentar. Prepletanje obeh ravni pripovedi poteka na naraven način, s čimer zgodba uspešno prikazuje prepletenost protagonista z okoljem oziroma celo usode protagonista z usodo okolja. Izbrana kratka zgodba je kljub nekaterim močno poudarjenim metaforičnim elementom napisana v enakomernem ritmu, zaznamujeta pa jo tudi estetski jezik in presunljive podobe. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - KRONIKA\7 - ČRNEČA VAS\ARSOVA LASTOVKA - GOTTHARDTU\FOTKE\66018554_fp-sm.jpg

Kulturnik in pisatelj Vincenc Gotthardt

Fotografije so s spleta.

Vir: Večer

Zbral in uredil: Franci Koncilija

STOTA (1922–2022 )OBLETNICA ODKRITJA TUTANKAMONOVE GROBNICE

Ob dvestoti obletnici Champollionovega razvozlanja hieroglifov in stoti obletnici Howard Carterjevega odkritja Tutankamonove grobnice bo med 1. in 2. decembrom 2022 v Narodnem muzeju Slovenije, potekala prva mednarodna egiptološka konferenca v Sloveniji, ki jo pripravljata Filozofska fakulteta v Ljubljani ter Inštitut za študije meništva in kontemplativne znanosti v sodelovanju z Narodnim muzejem Slovenije. 

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\100 - LET TUTANKAMONA\FOTKA - 2.jpg
Egiptovske piramide
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\100 - LET TUTANKAMONA\FOTKA - 3.jpg

Konferenca bo posvečena predvsem vlogi, ki smo jo v zgodovini imeli Slovenci pri raziskovanju starega Egipta. Nekaj dragocenih zgodb bodo predstavili številni domači in tuji predavatelji s Harvarda, Leuvna, Berlinskega muzeja bizantinske umetnosti, Varšavske univerze in Bruslja. 

Prvi dan konference bo posvečen faraonskemu Egiptu, predavatelji bodo spregovorili o avstro-ogrskih konzulih slovenskega porekla, ki so sredi 19. stoletja delovali v Egiptu in se posvečali zbiranju starin. Ostanki njihovih zbirk so danes jedro egiptoloških zbirk v slovenskih muzejih. Drugi prispevki bodo predstavili delo Slovencev na področju egiptologije v 20. in 21. stoletju.

Arhitekt in strokovnjak za arheološko konservatorstvo svetovnega slovesa, Milan Zdravko Kovač, ki si prizadeva tudi za ohranjanje arheološke kulturne dediščine v Sloveniji, je svojo življenjsko pot opisal v knjigi Utrinki arhitektove življenjske poti.  

Gotovo je največji pečat med Slovenci pustil arhitekt Milan Zdravko Kovač s svojim projektom zaščite grobnice TT52, grobnice pisarja Nakhta v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja; na konferenci bo pogovor o njegovih restavratorskih projektih v Tebah in Gizi vodil dr. Jan CiglenečkiPo koncu faraonskega obdobja, ko je deželo med 4. in 6. stoletjem preplavilo puščavniško gibanje, so se v starih faraonskih grobnicah naselili krščanski asketi in samotarji. 

Drugi dan konference pa bo posvečen krščanskemu Egiptu, med drugimi se bo predstavil dr. Jan Ciglenečki s svojim projektom Ogrožene puščavniške naselbine, pod okriljem Ameriškega raziskovalnega centra v Egiptu, pri katerem je sodeloval tudi fotograf Matjaž Kačičnik. V Egiptu, blizu piramid v Gizi, naj bi se prihodnje leto odprl največji muzej egiptovske kulture in umetnosti, Veliki egipčanski muzej (Gem), skoraj 120 hektarov velik kompleks, vreden milijardo dolarjev. V njem bo osrednja razstava prav Tutankamonova zbirka s 5400 predmeti iz grobnice mladega vladarja, med njimi jih bodo obiskovalci 2000 videli prvič.

Četrtega novembra 1922 je britanski arheolog in egiptolog Howard Carter (1874 – 1939) po petih letih brezplodnih izkopavanj v Dolini kraljev v Luksorju naletel na kamen, ki se je pokazal za vrh stopnic, vklesanih v skalo. Odkril je vhod v nedotaknjeno grobnico mladega egipčanskega faraona 18. dinastije Tutankamona, v njej pa poleg mumije še vozove, zapestnice iz lazurita, prstane iz nefrita, okrašene oklepe in sandale iz čistega zlata, hodulje, postelje, družabne igre in glasbila … 

Skrivnost Tutankamonove grobnice

Skrivnostna Tutankamonova grobnica v Egiptu

S prelomnim odkritjem, ki ga je v svet ponesel fotograf Henry Burton, je Carter sprožil nezaslišano egiptomanijo po Evropi in v Združenih državah. 

Howard Carter, mladenič brez formalne izobrazbe, s talentom za slikanje in strastjo do Egipta, se je odpravil v Egipt pri sedemnajstih in v faraonskih grobnicah reproduciral stensko umetnost in hieroglife. Nato je delal kot inšpektor za starine in vodja izkopavanj ter se vmes preživljal tako, da je prodajal svoje akvarele turistom v okolici Luksorja. Ko ga je vodja egiptovske službe za starine predstavil angleškemu plemiču Lordu Carnarvonu, je ta konjskim dirkam in hitrim avtomobilom pridružil še eno strast: arheologijo – in začelo se je šestnajstletno partnerstvo, pri katerem je angleški grof financiral Carterjeva izkopavanja.

C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\100 - LET TUTANKAMONA\FOTKA - 6.jpg
Lord Carnarvon
C:\Users\uporabnik\Desktop\2 - OSEBNO - FRANCI KONCILIJA\2 - UREJENI PRISPEVKI\12 - GLEDALIŠČE ZA OTROKE\PREPOVED ABORTUSA V AMERIKI TUDI V LIKOVNI UMETNOSTI\ODREŠENIK SVETA\SEVERIN ŠALI - 30 - LET SMRTI\100 - LET TUTANKAMONA\FOTKA - 6.jpg
Howard Carter

Ko je Lordu Carnarvonu leta 1922 zmanjkalo denarja in potrpljenja, ga je Carter, ki je vseskozi verjel, da je blizu veliki najdbi, prosil za financiranje še zadnje sezone terenskega dela. Lord Carnarvon je v začetku novembra 1922 prejel Carterjevo sporočilo: »Končno smo v Dolini odkrili čudovito najdbo; veličastno grobnico z nedotaknjenimi pečati 

Lord Carnarvon se je konec novembra vrnil v Egipt in opazoval, kako Carter odpira vrata v grobnico, ki je postala uradno znana kot KV-62; dogajanje ob odprtju grobnice je opisano v eni od številnih Carterjevih knjig. Kot predavatelj o izkopavanjih je leta 1924 obiskal Veliko Britanijo, Francijo, Španijo in Združene države Amerike. 

Žal Lord Carnarvon ni dolgo užival sadov velikega odkritja, kmalu se je blizu grobnice zastrupil in umrl 5. aprila 1923 v Kairu. Lady Carnarvon je obdržala koncesijo pokojnega moža v Dolini kraljev in Carterju omogočila nadaljevanje dela. Kljub pomembnosti svoje arheološke najdbe Howard Carter od britanske vlade ni nikoli prejel pohvale niti časti ali priznanja. Leta 1926 mu je egiptovski kralj Fuad I. podelil častni naziv reda Nila, univerza Yale v ZDA pa častni naziv doktorja znanosti.

Fotografije so s spleta.

Vir: Delo in STA.

Zbral in uredil: Franci Koncilija